17. marca, na lep sončen dan, sem prijokal na svet. To je bilo pred skoraj devetimi leti. Ati in mamica sta bila presrečna, pa tudi obema mojima babicama in dedkoma je zastal dih, saj so prvič postali stari starši. Vsi so me prišli gledat v porodnišnico v Ljubljano. Moj dedek Ivan je za srečo prinesel čisto pravo planiko, ki jo imam sedaj prilepljeno v knjigi spominov. Pa nikomur nič povedat, da jo je utrgal zame, ker planik se sicer ne sme trgati. Mamica in teta Katja sta se mi še kot novorojenčku od vsega srca smejali, ker sem se pačil napol v spanju napol buden. Bil sem menda videti kot stari striček. Veliko sem bil v vozičku in z mamico sva vsak dan bila v Tivoliju. Tam sva spoznala Niko, ki je pozneje postala moja dobra prijateljica in celo sošolka. Star sem bil že dve leti, ko sva tako nekega dne šla z mamico v Tivoli. Zagledala sva psa, ki je imel nagobčnik. A žal jaz takrat še nisem vedel, kaj je nagobčnik, pa se modro rekel: »Mami, poglej psa s kozarcem!« Potem mi je mami razložila, da to ni kozarec, pač pa je ta pes hud ter mora nositi nagobčnik. V teh letih sem bil poln »hecnih« pripomb. Ena izmed njih je tale. Dedek Ivan me je odpeljal na Primorsko. Spotoma smo se ustavili v Divači. Ivan je dejal, da gremo čestitat teti Joži za njenih pet križev. Jaz pa sem kriknil: »Pa ja ni umrla, Ivan?« Ivan mi je spet razložil, kaj to pomeni in zakaj se tako reče.