Sluga je šel v sobo, kjer se je Jose1 Cemi1 pravkar oblekel, in mu rekel: "Gremo k očetu." Zora je zažvižgala svoj mraz kot opozorilo, potem se je razlegla čez ves tabor kot ledena gmota, znotraj katere bi človek hodil v snu. Bolnišnica je stala na vogalu prečne ceste skozi tabor. Cemi1 je slutil, da se dogaja nekaj zelo hudega, ampak zdelo se mu je nemogoče, da bi bila to očetova smrt. Vseeno pa se je spomnil očeta, kako se je skril za vrata in mu govoril: "Ko mi bili živi, smo šli to pot." Imel je občutek, da je sprevržba tega glasu v smrt nemogoča. Da mu tega ne bi mogel nikoli več reči; da biti mrtev pomeni za vrati skrito tišino, prinašalko groze.