O tem, katere značajske lastnosti so ‘podedovali’ otroci, Jure pravi, da je težko povedati, saj se med seboj kar precej razlikujejo, “bi pa za vse tri lahko rekel, da imajo kar močno voljo - no, za Jalna je še težko govoriti, ker je premajhen, ampak punci sta pa odločni in na trenutke precej trmasti. Ne vem sicer, če imata to po nama, ampak verjetno ja, saj če pravijo, da kri ni voda, potem bo že tako.” Alina zelo rada ustvarja in tudi sam se spomni, da je kot otrok zelo veliko risal, Anika pa je zelo gibalno sposobna in je tudi shodila prva med vsemi, že pri devetih mesecih. Z Alenko sva o življenju pri njih doma klepetali že vmes med fotografiranjem in Juretovimi neodložljivimi telefonskimi pogovori. Umirjena in nasmejana mlada mamica, ki ima dolge temne lase, kadar je z otroki, spete, saj jo predvsem Jalen silno rad vleče zanje, je povedala, da so vsi trije otroci veliki crkljančki, je pa vsak zgodba zase. Alina je zelo nežna, na prvi pogled zadržana in skorajda angelska Anika zna v trenutku postati tudi mali vragec s kupom idej, Jalči pa je za zdaj resnično priden in potrpežljiv fantek, ki obožuje tehniko. Televizija, telefoni, daljinci … so mu zelo pri srcu, še bolj pa pri rokah, zato je treba nenehno paziti, da česa, kar se mu ne zdi več zanimivo, kam ne zaluča. Za to imajo doma nekaj starih daljincev, ki kar velikokrat letijo naokrog. Tudi bioritme imajo otroci povsem različne, tako da od osmih zvečer pa do polnoči pri njih vedno koga dajejo spat. Prva gre v posteljo Alina, dve uri za njo Jalen in nato končno še Anika. Kmalu za tem se prvič zbudi Jalen … in tako pravega celonočnega spanca mlada starša nista izkusila že zelo dolgo. Jure našteje, da med njegove očetovske naloge spada tudi uspavanje deklet, v kar je vključeno branje pravljic, včasih tudi petje in plesanje. Petletna Alina in dve leti mlajša Anika imata skupno dekliško sobo, Jalen pa je še pri njiju v spalnici. Odkar živijo na Bledu, hodita dekleti v tamkajšnji vrtec in prav to je bil tudi razlog, da so morali pohiteti s selitvijo. “Kar je bilo po eni strani pravzaprav dobro,” razmišlja Alenka, “ker bi se sicer selili kdo ve kdaj. Pa je treba narediti še to pa ono … Najbrž bi še več mesecev zavlačevali zadevo. Če se ti ne mudi, čas kar mineva.” S 1. septembrom Alina namreč ni bila več vpisana v nekdanji vrtec, pri dobrih treh letih pa je, tako kot pred njo tudi starejša sestrica, morala od doma med vrstnike tudi Anika. Alenka pove, da je bilo prvi mesec vsako jutro zelo hudo, zdaj pa se je drugorojenka navadila, ne joka več in rada hodi med prijatelje. Ko sta nekako do devete ure zjutraj deklici v vrtcu, Jure pa se mudi že po preštevilnih opravkih, imata Alenka in Jalen čas zase. A je tega komajda dovolj, da se poigrata in pocrkljata, mamica pa po tem, ko ga da spat, kaj malega postori po hiši in je že čas, da gre po punci. Kljub temu pa je njihovo novo življenje na Bledu povsem drugačno in velika sprememba na bolje - predvsem imajo veliko več prostora, obkroža pa jih narava. Z logistiko nimajo nobenih težav, saj je pravzaprav veliko lažje vse organizirati, pa tudi s tistimi pravimi prijatelji se še vedno srečujejo. Ker pa imajo vsi večinoma že otroke, je zdaj za te veliko več prostora pri Koširjevih. Imata morda zakonca v mislih v prihodnosti še kakšnega malčka? Alenka pravi, da ne. Zdaj, ko je Jalen dopolnil eno leto, počasi že razmišlja o vrnitvi za študijske knjige, saj jo čaka še nedokončan magisterij, a po drugi strani ve, da študij lahko še malce počaka, teh prvih let s sinkom pa ji ne more nadomestiti nič in nihče. Zdaj, ko je shodil in malček postaja mali fantek, je čas, preživet z njim, še toliko lepši.