Nekaj besed o odškodninski klavzuli. Odškodninska klavzula je bila ena ključnih točk razprave na januarski seji, tej izredni seji in točno je, da je bilo v tistem trenutku od nas večkrat zahtevano, povejte, koliko je maksimalna možna, bi rekel stroški za Slovenijo glede na to klavzulo. V tistem trenutku mi tega odgovora nismo mogli dati in ga nismo dali. Zakaj ne? Ker je bila takratna dikcija odškodninske klavzule takšna, da je upoštevala materialne in nematerialne stroške in takrat je bil eden sklepov parlamenta, da skuša delegacija te stroške oziroma, da skuša to klavzulo omejiti. Ravno zaradi tega, ker smo to klavzulo skušali omejiti in ne samo, da smo jo skušali, smo jo omejili, je danes ta tekst odškodninske klavzule namesto, da je bil tak prej en odstavek, je danes praktično tri strani. Ključne so pa tri spremembe pri tej odškodninski klavzuli. Kaj smo dosegli? Eno je, da so škode omejene na materialne škode, se pravi, nematerialne škode, ki jih je zelo težko definirati, so izločene, se pravi niso več predmet odškodninske klavzule. Druga stvar, ki je, pred vsakim plačilom eventualne odškodnine mora na to plačilo dati soglasje Slovenija. To je druga stvar. In tretja stvar, ki je, da v primeru, da bi prišlo do teh odškodninskih oziroma tožb po tej klavzuli, morajo tuji upniki koordinirati s pravno pisarno, se pravi, tudi to je eno omejevanje stroškov, ključna je pa prva. Prva, to je ključna sprememba in to je osnovni razlog, zakaj je ta odškodninska klavzula oziroma to pismo pač takšno, kakršno je. Stališče o tem, plačati čim manj, čimprej oziroma čim kasneje, tukaj je pač bilo stališče, da Slovenija s temi sporazumi, to je bilo tudi v tem Državnem zboru rečeno, ne išče reprogramov, se pravi, da gre v odlaganje, nadaljnje odlaganje plačila glavnice, ker je to povezano z različnimi stroški, temveč da gre v aranžma, kjer terminski plan odplačevanja ostane tak kot je bil in to pač ta dogovor predvideva.