Precej večji problem pa je, da si pedofili skozi kamero, izza časopisov, hladilnih torb, sončnikov in plastičnih blazin ogledujejo svoje žrtve in jih nato v množici kopalcev mimogrede zvabijo najprej na sladoled, potem pa še v kakšno slačilnico ali v grmovje. Primeren plen so tudi matere z otroki, ki nimajo partnerja, kar je na plaži kmalu opaženo. Pedofili osvajajo mame, v resnici pa si želijo otrok. Mamina poletna romanca se lahko konča s katastrofo za otroka, ki mu največkrat sploh ni treba zagroziti, da ne sme nikomur niti črhniti o otipavanju, ugrizih, bolečinah in nadlegovanju. Majhni otroci namreč ne znajo dovolj nazorno povedati, kaj se jim dogaja, razen v specializiranih ustanovah, kjer s pomočjo lutk, otroških risbic in igrač strokovnjaki lahko dojamejo, kakšno izkušnjo ima otrok za sabo. Dovolj velike otroke pa je strah – da jim ne bodo verjeli, da bodo podrli prijateljske in družinske vezi, da bodo kaznovani in da bodo navsezadnje še sami krivi za seksualne stranpoti odraslih, ker se pedofilu niso znali upreti. Tisti, ki so bili v otroštvu žrtve večjih ali manjših zlorab (skoraj vsi smo doživeli vsaj kakšen poskus), zelo dobro poznajo otroške dvome, ki se porodijo, kadar otroke odrasli nadlegujejo. Tudi otroci imajo lahko hude občutke krivde (ker so na primer šli s stricem na sladoled, čeprav so jim starši to nič kolikokrat prepovedali).