Mario pravi, da ne bo nikoli pozabil, kako ponosno je peljal svoj prvi avto čez mejo. S teto sta šla po nakupih v avstrijski Gradec. Sproščeno sta se zabavala in veselo nakupovala, ko pa sta prišla nazaj do avtomobila ta ni kazal nobenih znakov življenja! »Pojma nisem imel, kaj mu je, avto pa ni niti mrdnil. Pa sem šel v telefonsko govorilnico in klical domov očeta, kaj naj naredim. Takoj mu je bilo jasno, da sem spraznil akumulator. Ja, morda sem res pustil luči ves čas prižgane. Naročil mi je, naj grem kupit polovne sponke, kleme po domače, in nekoga prosim, da mi zažene avto. 'Saj veš, dvigneš pokrov motorja, priklopiš kleme in zaženeš, paziš na pola, plus in minus, in to je vse,' je rekel. Tako sem začel prosjačiti ljudi po parkirišču, naj mi pomagajo. Najprej sem se obračal samo na Slovence. A mi nobeden ni hotel pomagal, ker so vsi mislili, da snemamo s skrito kamero, in so se mi smejali kot zmešani ter bežali na vse strani (takrat sem namreč že delal oddajo Nedeljskih 60 in so me poznali). Tako sem bil prisiljen spregovoriti v nemščini in neke mlade Avstrijke so mi po kakšni uri z nekakšno razbitino pomagale iz stiske. Naslednji dan sem si dal takoj vstaviti sireno, da mi je odtlej trobila, kadar sem pozabil na luči. In ne boste verjeli: tiste kable imam še vedno, kar nekajkrat so mi še prišli prav. Še največkrat sem z njimi pomagal ljudem v podobni stiski.«