Tedajci je zagledal nekega moškega, ki je prihajal čez parkirišče. Bil je mlad. Prikazal se je bil izza tistega kombija in je šel naravnost proti njemu. Trajalo je nekaj trenutkov, preden se je zavedel, kdo je. Robert Modin! Otrpnil je. Zadržal je dih. Ničesar ni razumel. Modin je mahoma obstal in se obrnil s hrbtom proti njemu, in Wallander je pri priči zaslutil, kaj se bo zgodilo. Skočil je vstran. Mož, ki je bil za njim, je prihajal od veleblagovnic. Bil je velik, suh in zagorel in je imel pištolo. Bil je vsega deset metrov stran, in Wallander ni imel kam steči. Zaprl je oči. Vrnil se je tisti občutek s polja. O bridkem koncu. Še malo, pa ne bo ničesar več. Čakal je na strel ki pa ni prišel. Počasi je odprl oči. Mož je meril s pištolo naravnost vanj, vendar je hkrati gledal na svojo uro. Čas, je pomislil Wallander. Prišel je čas. Prav sem imel. Še vedno ne vem, kaj se bo zgodilo, a imel sem prav.