Ker berači ne moremo biti izbirčneži, sem to tudi storil in se proti Kamniku zategnil še štirikrat. Verjetno ne bi vztrajal, če ne bi drugi obisk name učinkoval kot atomska bomba, to pomeni, da sem postal neposredno po njem tako nerazložljivo in uničujoče utrujen, da sem se ustavil kar na Golovcu in poldrugo uro kot zaklan kinkal na neki leseni mizi sredi gozda. Kakih vzporednih pozitivnih učinkov sicer nisem opazil, sem se pa ob vsem skupaj spomnil, da me je neka kolegica pred meseci svarila, naj nikarte ne obiščem tistega in tistega zdravilnega gaja, saj je sama po obisku potrebovala dva dni, da se je spet nekako normalno postavila na noge. Klic je potrdil, da je šlo naravnost za Tunjice, mojo pogumno namero, da pridem stvari do dna, pa je lepotička pospremila z ohrabrujočim, citiram: »Pa kaj si totalno munjen, da greš nazaj tja, pa saj te bo razfukalo?!« V slovo mi je zaupala še, da imajo energetski vrelci v Tunjicah očitno različen učinek na različne posameznike, njen kamerman je bil recimo sredi snemanja prisiljen zapustiti lokacijo, saj je trdil, da je postal preprosto preveč nabasan s čudovito pozitivno energijo, in ni več zdržal.