Moje najljubše orožje pa je bila ostrostrelska puška. Edino, ki smo jo imeli v Haldanu, je držal pri sebi Abu Bakr, a je ni mogel uporabljati, ker zanjo ni bilo streliva. V Darunti smo imeli celo zalogo ostrostrelskih pušk znamke dragunov. Jaz sem jih več kupil za Jasina v Belgiji, a mi jih je Laurent dobavljal razstavljene. Dragunovka je bila elitna ostrostrelska puška z neverjetno natančnostjo. In še ena neverjetna podrobnost: v Darunti so bile skoraj neizčrpne zaloge streliva. Imel si vtis, da se skladišča polnijo avtomatsko. Abu Džihad nam je pustil, da ga uporabljamo, kolikor nas je volja. In to smo z veseljem delali, saj ni bilo kaj drugega početi. Nekega večera sva se z Abdulom Kerimom odločila, da vzameva bombo in greva na ribolov. Šla sva do jezera in jo vrgla v vodo. Na žalost pa sva časovni prožilec nastavila na deset sekund in bomba je preveč potonila, ko je eksplodirala. Naslednjič sva uporabila semtex in detonator in zadeva se je izkazala za fantastično: na površje je priplavalo na stotine mrtvih rib in z Abdulom Kerimom sva odplavala z vedri, da jih nabereva za večerjo. Nekoč sva šla z dragunovkami v lov na race. Po eni strani je bila zadeva zelo učinkovita: zadeti raco z ostrostrelsko puško je bilo nekaj najbolj enostavnega. Problem pa je bil v tem, da sva uporabila krogle za prebijanje oklepa, in ko sva šla race pobrat, so bile samo še v koščkih. To, kar je od njih ostalo, se ni dalo jesti. Čeprav sva se znala zabavati, se je v Abdulu Kerimu nekaj spremenilo. Bil je videti bolj miren kot prej, a še vedno nekako žalosten. Večkrat sem ga videl, kako sklonjen nad priročnikom raztreseno čečka po robu, namesto da bi bral. Bil pa je pravi umetnik. Znal je narisati stvari, na katerih je bilo nešteto malenkosti. Še prav posebej rad je risal stare vojščake, ki so me spominjali na tiste iz muzeja Cinquantenaire – prve mudžahedine v polni bojni opremi. A vsi ljudje, ki jih je narisal, so imeli eno skupno stvar: nihče od njih ni imel obraza. Večkrat sem Abdula Kerima vprašal, če ga kaj muči. Ponavadi ni hotel odgovoriti. Nekega večera pa mi je zaupal vzrok svoje žalosti. Gia ga je poslala v taborišča, da bi postal mudžahedin. Rad bi umrl kot mučenik, a ga je ena stvar držala nazaj: njegova hči. Če bi umrl, bi