»Slikar sem. To delam vsak dan!« odgovorim. Takoj je bil ves miren. Sledi nov predal, nova preizkušnja. Moder zvešček z risbami. Tu manjka obrv, tam manjka dimnik, tam desni brk ipd. Risbe, kot bi jih nakrcal frizer, ki za ličen izvesek nima denarja. Tudi barka brez jambora obstaja, tu nič ne manjka ... Računati na pamet nisem nikdar znal, številk nisem nikdar maral, matematiko sem tedaj še sovražil. Vpraša me, kaj sem študiral. Nekaj se že da ubesediti, vendar vidim, da mu je tuje tako Freud, kot psihoanaliza, Jung, Adler, Rorschach. Vsaj ne pokaže, da bi zadevo poznal. Rečem si, po zvezah je dobil dobro plačano službo, popoldne gre na ribolov, pa je vse v redu. Nisem se preveč trudil okrog tega, kako meni služi to znanje. Vprašal me je, kako sem prišel v Beograd. Z avionom, povem. Mislil sem, tako krhko znanje je nemoč, to bo sesulo jugo. Orožje ne more napolniti puhlih glav. Vojna bo. Jaz pa imam otroka? Za žensko sem že takrat vedel, da ima ljubimce, čim pokažem hrbet. A naj bi roko držal na luknji, da ne vskoči kakšna podgana? Saj ni moj hladilnik. To me bodo poniževali, kaj si le mislim da sem, trobentar? Bog živi vse vzpenjajoče se plezalke brez jaza. Naj cvete lumpen kultura.