V Ljubno ob Savinji sva prišla v petek zvečer, natančneje v ribiški dom, kjer sta naju čakala gostitelja, Lidija in Stane. Ribiški dom je postavljen ob Savinji, okolica pa razvaja oči s svojo urejenostjo. V neposredni bližini je tudi ribogojnica za potrebe poribljevanja. Terasa prijetnega gostišča gleda na komercialni ribnik, kjer si lahko po sila ugodni ceni nalovite postrvi za na krožnik, na način, ki vam najbolj ustreza. Ulov plačate po kilogramu. Po pozdravni pijači smo se skupaj odpravili do revirja, kjer bomo jutri lovili. Nisva se mogla načuditi prizoru, ki je bil pred nama. Toliko rib še nisem videl v nobeni odprti vodi. Med številnimi potočnicami in šarenkami sem videl nekaj izjemnih kapitalk. Pogled na tolmun je razblinil vsak dvom. Stala sva ob najbogatejši vodi, kar sva jih do sedaj videla ali slišala zanje. Stemnilo se je, zato smo se odpravili štiristo metrov višje ob Savinji, kjer bomo prespali. Gostišče Kegljišče nudi velike, čiste in lepo urejene sobe, osebje je nadvse prijazno, zajtrk pa več kot obilen. S Stanetom sva bila ob šestih zjutraj na vodi. Punce so poležale do zajtrka. Nadvse hvaležen sem bil vodiču za ti zgodnji uri na Savinji. Čudovita reka, postrvi pa so se nama preganjale pod nogami. Po nekaj metih imam prvo postrv. Prijemale so predvsem postrvi velikosti 40 do 50 cm. Bolj kot nad velikostjo sem bil navdušen nad njihovo silovito borbenostjo. Obhajali so me dvomi, kako bom izvlekel »ta veliko«, če mi prime. Po dveh urah jutranjega ribolova se odpraviva na zajtrk. Cristini navdušeno pripovedujem, kaj sem doživel. Dopoldne smo preživeli v trofejnem revirju in uživali v številnih prijemih. Vročina pa nas je pregnala v senco terase ribiškega doma. Nadvse prijeten kraj. Za trenutek je k nam prisedel tudi skrbni gospodar ribiške družine, gospod Matic Podkrižnik. Na kratko nam je predstavil Savinjo in vse njene dele, povedal nam je o lipanih, sulcih in velikih potočnicah. Za kosilo pa nam je prijazna upravnica gostinskega lokala spekla velikega lipana in še večjo postrv. Pili smo Laško pivo. To je verjetno pozitivno vplivalo tudi na razpoloženje vseh drugih gostov in domačinov. Pokazali so nam tudi sobo s trofejami na steni. Vsakemu ribiču bi se ob pogledu nanje pocedile sline, zato smo se kmalu spet odpravili na vodo. Ker je bilo za ribolov še prevroče, nas je Stane popeljal na sprehod. Nekaj sto metrov ob Savinji navzdol ima Stanetov prijatelj čudovit piknik prostor, ki mu domačini rečejo Budnova žaga. Gospodar se ukvarja z istim poslom kot jaz, zato sva se prijetno zaklepetala in izmenjala koristne informacije. Ob pijači je čas hitro mineval, Stane je nekajkrat pripomnil, da so postrvi že nestrpne. Vrnili smo se na vodo in ulovili še veliko lepih postrvi. Moja punca Cristina je prvič zares muharila na pravi muharski vodi. Lidija ji je navezala svojo suho muho in Cristina je ulovila svojo prvo potočno postrv. Veselja ni bilo konec in presrečna se je odločila, da ne bo več lovila, ker jo je ta postrv izpolnila. S Stanetom pa sva svoje nimfe zamenjala z večjimi potezankami. Medtem, ko je Stane ujel nekaj lepih postrvi in izgubil eno zares veliko ribo, je meni uspelo s potezanko prevarati krepkega lipana. Ob sončnem zahodu zapuščamo vodo, polni čudovitih vtisov, in se ob iskrenih pohvalah in zahvalah tudi poslavljamo od svojih vodičev in gostiteljev Lidije in Staneta, ki sta se ves dan trudila, da sva preživela nepozaben dan na Savinji. Brez njiju ribolov vsekakor ne bi bil tako uspešen in prijeten. Počasi sva se odpeljala domov, polna lepih spominov in trdno prepričana, da se na Savinjo kmalu vrneva.