Risanja se je Valvasor kot predpostavljani avtor večine izmed 356 topografskih skic oprijel iz praktičnega topografskega nagiba, saj je risbo z očitnim smislom ob vsej neukosti - ta se kaže zlasti v trdo izrisanih detajlih - doumel kot najbolj prikladen način za vizualno zapisovanje realnosti. Tudi vanj pa je vnesel svoje značilno veselje in v tej luči se nam kaže kot kak nadarjen šolar, ki se prvinsko spoprijema z motivom s tolikšno prizadevnostjo, da čutimo v risbah hkrati vnemo in dokumentaristični napor, a zlasti v perorisbah tudi lahkotno sproščenost, s katero je ponekod, posebno pred preprostejšimi arhitekturami, karseda širokopotezno zajel stavbo, kot bi jo želel označiti le v bistvu. Z že omenjenim laviranjem pa je doseženo svežino ob vsej naivni preprostosti včasih še stopnjeval v tako živost, da iz čistine podob ponekod zažari malone magičen sijaj, ki ga je faksimilna izdaja lahko uspešno zajela z izrazno močjo prosojnih odtenkov. S takim prijemom vsaj ponekod vnaša v temnejše ospredje prostorsko merilo za dojemanje planov osrednjega prizorišča in ozadja, nakazuje nežnost oblakov, predvsem pa po konstrukciji arhitektur razporeja sence v rezkih kontrastih ali slikoviteje v baročnem nemiru, zaradi katerih zasijejo nedotaknjene ploskve v polnem sončnem sijaju. Statični arhitektonski mir poživlja predvsem dinamika svetlobe, oboje pa v svojem sožitju spreminja prizore v odmaknjeno idilo, konkretno in hkrati zazrto v preteklost ter odprto v prihodnost, kajti ob novih baročnih dvorcih stojijo ruševine starih odsluženih gradov, dvorce pa obdajajo vrtovi in parki, ki zrcalijo ob razvidnem gradbenem razmahu nastopajočo življenjsko sproščenost po končanih najhujših protiturških vojnah. Strehe dvorcev ponekod kot v pravljicah naznanjajo zastavice ali jelenovo rogovje, ob njihovih stenah se dvigajo golobnjaki, po gričih naokrog raste med cerkvicami vinska trta, na dvoriščih čakajo v troje parov iskrih konj zaprežene kočije, na dragomeljskem mostu ali pred vrati Strmola se prikazuje jezdec, morda postiljon, ob robu Adriatika, ki je bil nekdaj kranjski - tudi v Opatiji ali Lovranu, počivajo čolni, ob turjaških zidovih se pasejo jeleni (ki jim je na bakrorezu Trost dodal še strelca, ko plaši ptiče) in v zatišju postavajo pastirji z živino. Ob robu gradiča Dobravica pa je kot na srednjeveški droleriji slikar z rdečo kredo narisal dolgolasega bosonogega moža, ki kaže proti perorisbi, ob katerem nam domišljija pomisli celo na avtoportretne poteze.