Bilo je nekoč, ko je nekoč bilo tudi zdaj: Hunski kralj Atila, v ljudskem prastrahu imenovan bič božji, se je v 5. stoletju ustavil na Kapeli. Kako se mu kamnito srce ne bi omehčalo nad po žensko milo zaobljenostjo pokrajine! Kako se mu ne bi v njej vzbudila stepna melanholija, imenovana pohota, še posebno ko se mu je pred nič hudega sluteče oči nastavila prelepa žena rimskega upravitelja. Atila upravitelja kakopak ubije, ženo ugrabi in zanjo zgradi utrdbo blizu Kapelskega Vrha, ki jo obda s tremi obzidji. Tam nesrečnica rodi Tunjuša, volkodlaka, ki je še hujši kot oče. Toda Atila svoj porod nikoli ne vidi, ker je nenehno na pohodih po rimskem cesarstvu. Po dolgih letih ropanja in ubijanja, ko se iz razdejanega cesarstva samo še kadi, se v hunskem poglavarju znenada zbudi nežen spomin na Kapelo, tako nežen, da pri priči in na skrivaj zapusti svoje horde. Njegov iskri konj se ne ustavi, dokler ne zakopitlja po Šutjovi grabi ... Učenjaki si že stoletja in tudi dandanašnji belijo glave, kam je Atila tako znenada izginil ... Mar bi brali prleške pravljice, pa bi bila vsaj ta zgodovinska uganka rešena. Nepremagani vojskovodja krvoločnih hord se je namreč vrnil v svoj kapelski grad, k studencu pod njim, iz katerega je vrela vroča voda. Iz nje se je neki tako kadilo, da je bilo z njeno paro ogrevano tudi kraljevo bivališče v gradu. Ob gradu si je dal Atila postaviti mogočno zakladnico za ves svoj silni plen. Nakar je pod Kapelo zaradi njene blage klime dočakal mirno smrt pri stotih letih in še kakšnem dnevu. Kupica kapelčana mu je izpadla iz rok.