»Ti si švigec čez plitvine!« sem nagovoril svojega rjavca. »Tkalec kopitljaček si in snop isker na stezi! Skakač do nebes!« V smeri proti jugu je med dvema črnima hriboma ležalo jezero. Pod zbirajočimi se oblaki je bilo videti vzvalovljeno in turobno. »Lepo, ampak zlovešče,« je rekla Winnie. »Nain mi je povedala neko zgodbo, resnično zgodbo o takšnem jezeru,« sem rekel, in pred menoj je pri priči vstala podoba naše družine, kako sedi na klopeh in po tleh v Caldicotu, in zahrepenel sem, da bi naša gruča odjezdila do tja in bi lahko vsem pokazal svojega kostanjevo rjavega žrebca. »Kaj se je zgodilo?« je vprašala Winnie. »V vodi je živela mlada ženska in neki konjski hlapčič jo je vzel za ženo …« Takrat pa je Rhys nekaj zapel po valižansko in vprašal sem ga, o čem poje. »Staro pesem,« je odgovoril. »Bojno pesem: Objesten, močnih nog, srce za boj mu bije, isker konj in gostogriv, na njem pa mladec radoživ. Poglej njegov drhteči meč! Srebrn trak in temni plašč …« Takšno je bilo videti jezerce, ko je januarsko sonce prevrtalo luknjo skozi oblake: bojno rezilo, ki drgeta; temen plašč, obrobljen s srebrnim trakom.