"Nekoč je neki mladenič vprašal med razpravo, ali je upravičeno govoriti o duši, ko pa je ni mogoče videti. Celo če z mikroskopom preiščemo možgansko tkivo, je rekel, ne bomo nikoli našli nič takega, kot je duša. Zdaj me je voditelj prosil, naj uredim zadevo. Začel sem s tem, da sem mladeniča vprašal, kaj ga je spodbodlo, da je to vprašal. »Moja intelektualna poštenost,« je odgovoril. »No,« sem ga izzval naprej, »je ta telesna? Se je je mogoče dotakniti? Jo boste videli z mikroskopom?« »Seveda je ne bom,« je priznal, »ker je duševna.« »Aha,« sem rekel, »drugače povedano: tisto, kar ste zaman iskali z mikroskopom, je pogoj za vaše iskanje in nekaj, kar ste že ves čas predpostavljali, mar ne?«" (133).