Dobro se spominjam svojih začetkov in kakšni so bili prvi diapozitivi. Ptiče je bilo treba iskati z mikroskopom! Vzroka sta pravzaprav dva: dejansko sem bil daleč od pobrežnikov, ki sem jih fotografiral, in drugič, pri fotografiji sem bil tako osredotočen na ptiče, da sem popolnoma pozabil na prazni prostor, ki jih je obdajal v iskalu fotoaparata. Zanimivo pa je, da se pri opazovanju razvite fotografije nikakor ne da odmisliti prazni prostor okoli objekta. Tako sem spoznal, da se bo treba ptičem precej bolj približati, če želim, da bodo na fotografiji kaj več kot le drobcene točke. To pa pomeni ogromno časa, presedenega doma ob študiju ornitološke literature. V veliko pomoč je prepoznavanje oglašanja posameznih vrst, kar je sicer težko, ni pa nemogoče. Ptiče je namreč precej lažje slišati kot videti, in če slišimo, recimo, da samec poje v določenem okolišu, lahko z veliko verjetnostjo trdimo, da par v tem okolišu tudi gnezdi. To pa pomeni, da lahko z nekaj truda odkrijemo njegova stalna pevska mesta, kjer lahko upamo na fotografijo samca s široko odprtim kljunom, in držo, ki naznanja, da je v njegovi pesmi njegovo celotno bivanje.