Ona mora navsezgodaj v službo, zato jaz nesebično odspim dodatni krog tudi za Njo. Po jutranjem ritualu, ki je soliden približek domačemu, postavim na en konec vrvice psa, na drugega sebe in greva. Revež že po nekaj korakih začne izražati nezadovoljstvo nad učinki tople grede. Vedno bolj dosleden je v iskanju senc, ki jih na svoji poti skuša povezati z najkrajšimi črtami, dokler le nekaj korakov vstran ne opazi srne, ki se pišmevuhovsko prestopa po pšenici. Tudi ona naju zazna in vsled obvarovanja svojega krhkega bitja in žitja zgine kot kafra. Vendar mojemu varovancu ni do mirnega občudovanja srnine elegance in jo v hipu ureže za njo. Še dobro, da sem ga malo prej odvezal, saj bi v nasprotnem primeru zdajle kot kak golob frčal za njim, plapolavši nad poljščinami. Nekaj minut kasneje se prijatelj sopeč vrne, vidno pod vtisom prikazane hitrosti potencialnega plena, in zdaj še bolj dosledno išče sence in le sence. Nekako še zmoreva domov, kjer ga čaka skleda sveže vode.