Ne, če se le da, nič ne preberem, ampak kar zagazim, saj me radovednost, kaj bo pisalo na naslednji strani, nekoliko drži pokonci in žene naprej. (Če seveda ni katera izmed knjig, ki sem jih že prej prebral.) Prevedem hitro, potem grem še enkrat skozi, popravim napake in obtešem razne robatosti in poskrbim, da je jezik tekoč in da se bere čimbolj slovensko. Pri knjigah, kakor je Frazerjeva, je ta druga obdelava nekoliko dolgotrajnejša, saj vključuje vnašanje raznih imen in strokovnih izrazov oziroma brskanje po referencah. Izjema je bil Rushdie oziroma njegovi Otroci polnoči: tu bi me iskanje po slovarju in nepoznavanje konteksta oviralo pri lovljenju ritma in zvočnosti jezika, ki sta pri tem avtorju zelo pomembna, zato sem si zvečer prebral naslednje poglavje in si naredil preparacije.