diščine kot izhodišča za iskanje motivov in novih ustvarjalnih izzivov. Znova poudarjam, da lastna ustvarjalnost v prazničnem času pomeni čudovito možnost za praznovanje. Vrniva se k dediščini. Kako so včasih praznovali sveti večer in božični dan? Kaj so počeli naši dedje na ta dan? V slovenskem prostoru so bila praznovanja zelo različna. Lahko se samo čudimo, kakšno bogato sporočilo imamo za sodobnost, koliko različic praznovanja. Med najznačilnejšimi elementi, ki so stopnjevali božično pričakovanje, je bil prav gotovo ogenj. Gre za lesen panj, ki je tlel oziroma gorel. Motiv luči, motiv ognja je zelo pomembna sestavina praznika. Druga stvar je božična večerja, ki je bila praznična. Večkrat mi novinarji postavljajo vprašanje, katere so značilne božične jedi. Odgovarjam jim, da so bile to praznične jedi, podobne, kot so bile v navadi za veliko noč. Res je sicer, da kakšna stvar sem in tja prihaja v prvi plan, za božič prav gotovo koline in razne pogače z orehi, lešniki in podobno. Božični večerji je sledila polnočnica z romantičnimi, idiličnimi motivi, z zasneženo pokrajino in baklami. Po polnočnici je bilo v tradicionalni družbi v navadi še druženje, komunikacija, pogovor pa tudi vedeževanje. To je bila, z besedami našega časa, inventura razmerja med naravo in človekom. Inventura pomeni pogled na to, kar smo naredili, in vizija tistega, kar še nameravamo početi v prihodnosti. Sam božični dan je bil praznik, kar pomeni – že etimologija pove, da je prazen, prazen seveda dela. Bil je čas za druženje. Kaj pa predstavlja teden med božičem in novim letom? Ko bomo dobili prve koledarje za novoletna darila, bomo najprej pogledali, na kateri dan bosta božič in novo leto prihodnje leto, saj praznik še danes pojmujemo predvsem kot dan, ko imamo prosto. Da ne bi delali na praznik, gredo ljudje delat za konec tedna in še kdaj ... Teden med božičem in novim letom je bil in je ponekod še vedno izpolnjen z raznimi pobožičnimi praznovanji. Mogo-