Po letošnjih, jubileju posvečenih predstavitvah obsežnega slikarskega in grafičnega opusa Božidarja Jakca, med katerimi je bila posebno sijajna tista v Moderni galeriji avtorice Helene Pogačnik Grobelšek v aprilu, je Mestna galerija ponudila na ogled še umetnikovo fotografsko in filmsko zapuščino. Božidarja Jakca poznamo predvsem kot izjemno tenkočutnega krajinarja in poeta, ki je ustvaril povsem samosvojo, lirično inačico evropskega ekspresionizma, ki je še najlaže primerljiva s tihotnim svetom Norvežana Edvarda Muncha. S črno kredo, z ogljem, pastelom, v olju in različnih grafičnih tehnikah je desetletja prizadeto beležil čas in prostor skozi posameznika, znanega ali anonimnega, a vselej usodno samotnega v vesoljskem prostranstvu. V tej osnovni percepciji bivanja je vse svoje dolgo življenje ostajal ekspresionist, vendar ne toliko v neposredni angažirani gesti kakor v filozofsko distancirani drži miseleca. Tudi zato je razstava barvnih diapozitivov, fotografij in filmskih trakov tako dragocena, saj nam ob blagodejnem spominjanju na čas, ki ga ni več, pa ga še zmeraj radi občutimo, pojasnjuje Jakčev odnos do likovne umetnosti, način iskanja motivov in inovativni duh, zaradi katerega je moral v svoje vizualne vizije vključiti tudi fotografske postopke in filmsko kamero. Umetnik je prepotoval veliko sveta, povsod je našel obilico motivov za svoje delo, od svetovno znanih znamenitosti do vsakdanjih prizorov, a kakor v slikarstvu in grafiki sta ga kljub vsemu posebej pritegnila pokrajina, njene posebne naravne oblike, in portret. Še bolj kot barvni dipozitivi, ki so mu nemalokrat služili tudi kot predloge za sliko, so očarljivi črno-beli filmi, ki jih je tudi sam montiral, in so velikokrat edino arhivsko gradivo nekaterih dogodkov iz naše zgodovine. Nemara je prav filmska zapuščina Božidarja Jakca zgovoren primer tega, kako drugačen od režiserjevega je pogled likovnega umetnika na filmski kader. Ta razlika namreč še danes marsikomu ni povsem jasna. Kakorkoli že, Božidar Jakac je bil eden tistih umetnikov, ki je svoj imaginarni svet nenehno projiciral bodisi na platno s čopičem, z vrezi v grafično ploščo ali pa ga je poiskal skozi fokus fotoaparata in kamere.