Češkima priseljencema leta 1928 v Pittsburgu rojeni Andy Warhol je nemara najbolj proslavljen med vsemi ameriškimi popartisti, a svojega slovesa si ni pridobil le z umetniškim delom, temveč morda še bolj z značilnim, izvirnim življenjskim slogom, ki je po svoje odseval ameriške sanje, hkrati pa s svojo frivolnostjo in vplivom na vodilne kroge ameriške popularne kulture zaznamoval celotno newyorško sceno svojega časa. V New York, kjer je ostal vse do svoje smrti, se je preselil takoj po diplomi na pittsburškem Carnegie Institute of Technology in se začel preživljati kot reklamni risar (njegova posebnost so bili čevlji), a že ob koncu šestdesetih mu je uspelo delati za najuglednešje modne trgovine in revije. Za samopromocijo izredno nadarjeni razcapani Andy, kot so mu zaradi načina oblačenja pravili prijatelji, je nenadoma postal nepogrešljiv simbol založnikov in umetniških direktorjev modnih družb. Pri delu je bil strogo profesionalen, sposoben ustvarjati v skupini, kar se je kasneje izkazalo tudi v njegovi znameniti Tovarni (The Factory) kreativnem studiu, kjer je s sodelavci v zgodnjih šestdesetih letih začel serijsko produkcijo sitotiskov. Ne samo, da je obvladal slikarsko in grafično tehnologijo, tisti čas že kombinirano z novimi postopki in materiali, pač pa je bil tudi inovativen, zlasti v reprodukcijskih tehnikah. Zelo osebno je denimo uporabil monotipijo in kljub svojim trditvam, da želi delati kot stroj same multiple, vseskozi iskal individualno interpretiran hand made videz. Kljub komercialni uspešnosti se Warhol nikoli ni odrekel zgodnjim ambicijam, da se uveljavi kot likovni umetnik. To mu ob kritiki, ki ga nikakor ni jemala resno, dolgo ni uspelo, potem pa je skoraj čez noč postal senzacija, ko je bolj za šalo izdelal podobo dolarskega bankovca, za njim pa še znamenite Campbellove jušne konzerve, ki so bile leta 1962 že razstavljene v Los Angelesu in v newyorški Stable Gallery. Po teh emblematičnih slikah na njih, v katerih je občinstvo prepoznalo svoj lastni bivanjski svet, so nastali portreti Marylin Monroe kot ironični komentar kultnega statusa filmske dive, ki je pomembno zaznamovala novo pop mitologijo. Njej so sledili Jackie Kennedy in Elvis Presley, Mao Zedong, serija ti. zgub in celo bizarne podobe električnega stola. Leta 1965 so Andyu Warholu na Inštitutu za sodobno umetnost v Philadelphii pripravili retrospektivno razstavo, zanj se je začel zanimati ugledni galerist Leo Castelli, vabili so ga na najuglednejše predstavitve sodobne umetnosti po svetu. Šest let pred smrtjo je njegov pomen za moderno likovno umetnost že potrdila mednarodna razstava Nov duh v slikarstvu, ki jo je pripravila londonska Royal Academy. Andy Warhol namreč ni zgolj uvedel novih postopkov in motivov v slikarstvo in grafiko, marveč je s svojo vsestranskostjo in suverenim sprehajanjem od slike do grafike, od reklame do stripa, od filma in pop glasbe do gledališča, od muzeja do modne steze ustvaril drugačnega, naši stvarnosti imanentnejšega umetnika, ki dejavno posega v vsakdanje življenje in hote ostaja njegov integralni del. Ekscentrični avtor je o tem med drugim dejal: Če že hočete vedeti vse o Andyju Warholu, si samo oglejte površje slik in filmov in mene samega, pa me boste imeli. Zadaj za tem ni ničesar. (po N. Lytonu)