Povsod se je gradilo po načelu za tuj denar na svoj račun. To pomeni, da so podjetja, ki so gradila stanovanjske hiše, najprej pobrala naročila in denar, šele nato pa investirala v gradnjo. In računala še na dobiček. Vse bi bilo še dobro, če bi bila tako pridobljena sredstva v resnici porabljena za gradnjo, toda denar je šel za vse drugo tudi v žepe posameznikom. Novi stanovanjski zakon sicer obeta, da bo naredil red na tem področju, saj lahko investitor vnaprej pobere kupnino od bodočih kupcev le izjemoma (imeti mora pravnomočno gradbeno dovoljenje), pa še tedaj mora kupcu zagotoviti bančno garancijo, s katero jamči, da bo, če nastanejo zapleti, kupec dobil vrnjen vloženi denar. Vse to je prav slaba tolažba za tiste, ki so v preteklih letih nasedli goljufivim investitorjem in posrednikom. Še več. Še tistega zadoščenja, da bi bili krivci vsaj kaznovani, nimajo. Le malokdo je odgovarjal za takšno početje, kaj šele grel zaporniško klop. Nov lastnik, ki bo naselje v Zbiljskem gaju kupil na dražbi, pa do nesrečnežev najbrž ne bo kaj prida prijazen, ker seveda ni nobena dobrodelna ustanova. V najboljšem primeru jim bo ponudil, da še enkrat kupijo že plačano stanovanje. Mogoče si lahko obetajo celo kakšen popust, če smo malo cinični. n