Kadar smo zadnje čase slišali za Busha, je bil na počitnicah. In če ni bil na počitnicah, je bral govore, ki jih ni napisal sam. In če ni bral govorov, ki jih ni napisal sam, je zbiral denar za republikanske kongresne kandidate. In če ni zbiral denarja za republikanske kongresne kandidate, je rušil Sadama Huseina. In zadnje čase je Sadama rušil tako intenzivno, tako križarsko in tako obsedeno, da je očitno povsem pozabil na al-Kajdo, ki je hudo dekoncentracijo Busheve administracije in vse hujše razkole v ad hoc "protiteroristični koaliciji" prejšnjo soboto izkoristila za bombni atentat na Bali. Kar je bilo ekstremno. Kot napad na Svetovni trgovinski center. Zakaj ni Bush rušil al-Kajde in zakaj je raje vztrajal, da lahko do zmage v "vojni proti terorju" pripelje le eliminacija Sadama Huseina? Ker lov na "šefe" al-Kajde ne prinaša točk. Ne, ne izplača se preganjati tipov, ki jih nihče ne pozna in ki imajo tako čudna imena, da jih TV reporterji potem ne znajo niti izgovoriti! In četudi jih odkriješ v sami Ameriki, v Buffalu, ti to ne dvigne ratingov. Šit! Sadam je boljši za ratinge: vsi ga poznajo in nihče nima težav z izgovorjavo njegovega imena, celo sam Bush ne. Drži, rušenje Sadama Huseina je bolj ekstremno od rušenja anonimnih "celic" al-Kajde. Bush je raje izbral ekstrem. Okej, Bush in njegovi jastrebi so sicer skušali Sadama povezati z al-Kajdo (brez uspeha), toda to je bilo le iskanje alibija za nenadni preskok na Sadama. Ne, al-Kajda ne bi padla s Sadamom. Bush, ki ima polna usta "vojne proti terorju", je le tip, ki terorizem še vedno podcenjuje - in heh, zdaj bo lahko spet rekel, da je bil napad na balijski nočni klub, poln turistov, "nepredvidljiv", pa četudi so ga zahodne varnostno-obveščevalne službe nenehno svarile, da al-Kajda pripravlja atentate na vojaške baze (npr. na Cipru in Gibraltarju), ambasade (npr. ameriško v Džakarti) in "komercialne tarče" (francoski tanker so v Adenskem zalivu de facto tudi zadeli), in četudi ga svet že lep čas svari, da s svojim unilateralističnim "pohodom na vzhod", s svojo glorifikacijo vojaških intervencij in s svojim pozivanjem k eliminaciji demoničnih posameznikov ustvarja klimo, ki jo od katastrofe loči le strel. Magari tisti "en strel", "one bullet", s katerim bi pokončali Sadama in ki bi bil cenejši od vojne, kot je pred kratkim arogantno oznanil Ari Fleischer, tiskovni predstavnik Bele hiše: "Če bi iraško ljudstvo vzelo stvar v svoje roke, bi bili stroški ene krogle bistveno nižji od stroškov vojne." Dva svetova - en strel.