V zaporu se skoraj v celoti odvije njegov prvenec Kaznilnica odrešitve (The Shawshank Redemption, 1994), pa tudi Zelena milja (The Green Mile), monumentalni, več kot triurni mastodont, ki spet ni zgolj običajni zaporniški film, film o pobegu, smrtni kazni ali Ameriki v tridesetih letih, temveč film o malih stvareh, detajlih in življenjskih banalnostih. Hecno, toda za te »male stvari« porabi Darabont debele tri ure; v počasnem tempu nam pripoveduje zgodbo o oddelku E kaznilnice Cold Mountain, tolerantnih paznikih, pa tistih malce manj, in celo o tistih rasističnih sociopatih, ki so bolj nevarni kot sami obsojenci na smrt. Zelena milja je film, ki ga poganjajo detajli, film, v katerem se zdijo vsi nosilni elementi odvečni, balastni. Ne le elementi, ki definirajo običajni zaporniški film (odnosi s pazniki, konflikti med zaporniki ...), marveč tudi tisti, ki jih kot nosilne propagira Darabontov film: gospodarska kriza, smrtna kazen, po krivem obsojeni, rasni delikti ipd. Ob Darabontovih minimalističnih domislicah vsi ti »težki«, »usodni« in »angažirani« momenti dobesedno izpuhtijo, vključno z romantiziranimi čudeži, ki jih v svoji celici izvaja dobrodušni, po krivem obsojeni temnopolti John Coffey (Michael Clarke Duncan). Zeleno miljo bomo pomnili po Coffeyjemu prvem srečanju s šefom jetniških stražarjev Paulom Edgecombom (Tom Hanks), s to sijajno metodologijo uradnega sprejema jetnika, pa po ponavljajočih se vajah za eksekucijo na električnem stolu, »pravilih službe«, po tisti spužvi, ki ni bila zmočena, ter Hanksovi reakciji ob spoznanju; in seveda po miši, zaradi katere so pazniki izpraznili s kramo natrpano samico. Primerov je na pretek, nedvomno pa dovolj za zaključek, da malenkosti, profana dejanja in reakcije ter vsakodnevna rutina sicer problematično Zeleno miljo. Si lahko predstavljajte zgolj uradni, »težaški« aspekt Zelene milje, golo ekranizacijo literarne predloge brez krasnih Darabontovih intervencij, ta neskončno dolgočasen in banalen film?