Zgodbe o generalih nekdanje Jugoslovanske ljudske armade, ki so se dejansko povzpeli čez glavo svojemu vrhovnemu poveljniku, predsedstvu SFRJ, da bi na koncu vsi pristali v Miloševićevih krempljih, le dokazujejo, kako oddaljeni so bili od resničnega življenja in hotenja ljudi. V težkem obdobju razpadanja Jugoslavije so se z asistenco in na pobudo srbskega političnega vrha odločili, da bodo z vojsko preprečili razhod njenih republik, ki bi lahko ob več pameti in modrosti ter s posredovanjem mednarodne skupnosti preprečil krvavo morijo. Čas za takšno ravnanje je bil najprimernejši pred napadom na Slovenijo, ko generaliteta še ni bila v Miloševićevem primežu, v njej pa so bili tudi ljudje, ki so zmogli politično razmišljati in so se zavedali posledic vojaške intervencije v Sloveniji in kasneje na Hrvaškem. Nedvomno je bila med vzroki za napačno ravnanje vrha JLA poleg ideološke ozkosti in vezanosti na ZKJ, prek katere je uveljavljala svoj vpliv na družbena dogajanja v enormnih razsežnostih po Titovi smrti, tudi ohranitev socialnega položaja in privilegijev ozke vojaške elite, ki si je s formulo, da brani Jugoslavijo, dejansko branila svoj politični in socialni položaj. Po spopadu na Slovenskem je začela izgubljati vse. Celo haaško sodišče za vojne zločine na tleh nekdanje Jugoslavije ni poklicalo predse nobenega izmed najvišjih oficirjev JLA, razen tistih, ki so neposredno poveljevali v napadu na Vukovar in Dubrovnik. Obtožnice, ki so jih pripravili na Hrvaškem proti denimo generalu Kadijeviću in Adžiću, bodo zagotovo ostale mrtve črke na papirju. Možnosti, da bi se pokazala pred hrvaškim sodiščem, so majhne, odločnost hrvaških oblasti pojenjuje, saj se morajo ukvarjati z novimi in novimi grehi svoje vojske v domovinski vojni, ki jih odkrivajo. Prav tako ni mogoče pričakovati, da ju bodo srbske oblasti pripravljene izročiti ali jima soditi v Beogradu.