NAPRODAJ: UMETNOST Praznične dni, ko bi se krajani radi na vsak način znebili presežnih financ, je letos, poleg že ustaljenih božičnih razprodaj, zaznamoval še nov vetrc na umetnostnem tržišču. Na neobstoječem umetnostnem tržišču, kot bi rekli v Galeriji Škuc, mislili pa na mlajšo generacijo skoraj šestdesetih likovnikov "za devetdeseta", ki so prispevali opuščene in aktualne programe za "ultraprodajno" razstavo CASH & CARRY. Cene, v Škucu jim pravijo praviloma dampinške, ki so jih določili avtorji sami, so s svojo višino spričevala pomembnosti, ki si jo lastijo, kakor je tudi lepo vidne, z devetkami končujoče se cifre pod artefakti lahko vzeti za Škucevo "demistifikacijo" umetniškega dela. Mimo psihopatologije in umetnostnozgodovinskih konceptov pa je povedano - cene od 100 do blizu 200.000 SIT, tudi na tri obroke - ter predvsem 11.000 izvodov prodajnega kataloga, ki so jih Ljubljančani dobili zraven torkovega Dela, povzročilo kaj špasen odziv. Recimo, odziv publike, ki ne sodi med stalne obiskovalce galerije in na ponujeno menda ne gleda kot na naložbo, ter, poleg drugih, prazna mesta tudi na steni, kjer so visela dela Marka Jakšeta in Marka A. Kovačiča. Jakše je pač s svojo eksplozivnostjo eden tistih, ki so se vtihotapili v sanje turodnega občinstva, Kovačičeve intervencije na jugoslovanskih bankovcih z Jožino podobo pa so bile naprodaj po 5000 kakršnihkoli (najugodneje: italijanskih) enot in jih je že prvi dan vzela tema. Škuc je, tudi s kakovostjo in preglednostjo postavitve, napravil najboljšo reklamo, celo kšeft, likovniškemu, fotografskemu in oblikovalskemu naraščaju in bil uspešen pri svoji nameri vzgoje potencialnih kupcev. Medtem pa je PROVOKART krenil iz drugačnih izhodišč, ki sta jih naznačila že njegovo predvolilno plakatiranje in akcija AnusA, s katero se je odzval na certifikatni stampedo in na s faktorji premazane zadnjice. Provokartistični katalog Umetnost v vašem domu ..., sarkastični komentar intersparovskih, živobarvnih soap-oper in konec koncev zoprnega dejstva, da se je treba preživljati z odtujitvijo lastnega užitka, je sicer romal le na šestdeset naslovov in v naključno izbrane poštne nabiralnike. In se tako ni, tudi zaradi velikosti umetnin, temu primernih cen in najmanj dvosmiselnega pristopa, na avtomatski tajnici Provokarta v nekaj dnevih znašla niti ena ponudba povpraševalcev. Pričakovano. Ker so se provokartisti, ki so tokrat morali prvič stopiti izza zastora anonimnosti, opredelili predvsem za umetniški projekt in le z levim očesom škilili na morebitni dobiček. No, morda pa bodo s "sodobnim načinom prodaje" tudi koga navdušili za "tekanje po galerijah".