Tomažič kot vodja nabave in Pintar kot skladiščnik sta po mnenju tožilstva v celoti obvladovala naročila in dobavo na ZPIZ, fiktivne posle v Mavrici, ki je dobavljala artikle, pa naj bi vodili takratna poslovodkinja Milojka Globokar z možem Jankom Globokarjem in Cvetko Medved. Pogodbo z Mavrico naj bi sklenil takratni direktor na ZPIZ, zdaj že pokojni Tone Koprivnikar, ta naj bi enormno porabo opravičeval s povečanim obiskom strank na zavodu. Da je nabava toaletnega papirja kljub nespremenjenemu številu zaposlenih, teh je bilo konec leta 2001 745, nerazumno narasla, je najprej opozorila vodja finančnega oddelka v finančnem sektorju, ki je Koprivnikarju konec januarja 2002 poslala dopis. Njeno skrb je pozneje potrdila tudi interna revizija: po nekaterih ocenah naj bi ZPIZ v nekaj mesecih kupil od Mavrice toaletnega papirja kar za pet let, toaletnih brisač pa za dve leti in pol, čeprav bi moral zavod sredstva za higieno kupovati sproti, triletno pogodbo z dobaviteljem pa naj bi obnavljal vsako leto posebej. Pojavil se je sum, da je ZPIZ plačeval račune za blago, ki ni bilo dostavljeno, proti nekaterim uslužbencem so uvedli disciplinske postopke, s sumljivimi posli pokojninskega zavoda pa sta se začela ukvarjati policija in računsko sodišče.