Kmalu po prihodu v koprski MKC in začetku pogovora z Markom Brecljem, lokalnim gurujem subkulture in dušo kluba, je zazvonil telefon: »Oče, imamo predstavnike medijev in koncert, igra tvoj vnuk. Če želiš, pride avto pote.« Navzlic povabilu se je nono tisti večer odločil, da bo zamudil vnukov prvi nastop in sinovo reprizo repriz, je pa po sinu pozdravil zbrane v dvorani, ki so si zaželeli poslušati eno izmed nadaljevanj serije koncertov Moda od laboda. Po letih delnega životarjenja MKC ponovno polnijo mladi obrazi, čeprav ni več tako kot pred desetimi leti, ko so se stene upogibale pod pritiskom alternativcev iz vse Slovenije. Večer je uspešno končan že, če se zbere stotnija predstavnikov lokalnega »punkerskega« podmladka. Število obiskovalcev je v sorazmerju s programom. Koprski klub je svetla izjema pri nas in v tujini predvsem zato, ker že enajsto sezono slovi kot prizorišče, kjer se predstavi največ mladih, neuveljavljenih bendov. Celo na Hrvaškem neznani vokalno-instrumentalni ansambli do prve priložnosti hitreje pridejo na tej strani meje. No, kot javni prostor, kjer poteka družabno življenje, je klub znan že z začetka stoletja, ko se je v njem plesalo in pilo. Leta 1967 je občina vanj premestila mladinski klub, kjer je bilo mogoče videti Kameleone, Faraone … Po dekadentnih šestdesetih letih so si prostor kot prizorišče glasbene dejavnosti zamislili punkerji, ga zasedli in prvič na Obalo pripeljali takrat edinstvene Pankrte. DID Koper, kot se je imenoval klub pod vodstvom Borisa Primitivca, je hitro propadel zaradi ekonomskih razlogov. Od lastninjenja (1990) pa MKC naseljuje Društvo prijateljev zmernega napredka, ki je pripravilo več kot 700 lastnih koncertov, veliko pa tudi v soorganizacij z manjšimi kraji. Zdaj so najbolj povezani s kranjskim Izbruhom in z Železniškim KUD-om Rov. Odkar je MKC prevzel buldožer Brecelj, je klub organiziran kot dobro urejena hipijevska komuna. Celo temelja DPNZ-ja pričata o tem osnova društva so namreč NOB in izgradnja ter samoupravljanje. Tla v dvorani so ogrevana za spalkarje, ki slučajno zablodijo mimo. Pogoj za tiste, ki hočejo uživati v ugodnostih, je, da se ne bojijo poprijeti za katerokoli delo, niti čiščenju sanitarij ali pometanju dvorane ne morejo uiti. Gonilno jedro MKC-ja sestavlja peščica prostovoljcev, zbranih okoli WC-direktorja Breclja in višje inšpektorice Ariane. Pomemben član aktiva je Super Lojze, ki ne skrbi samo za ozvočenje in arhiv, ampak tudi, da obiskovalcem ali članom bendov nikoli ne bi zmanjkalo mineštre, jote, golaža, narezka ali drugega energijskega dopinga, potrebnega za uspešno performiranje. Potem so tu še Iztok, receptor, ki vodi glasbeno poslušalnico, Igor, ki v alkogramu zapisuje količine popite pijače za vsakega posebej, član upravnega odbora pa je še Aleš iz Železnikov, ki skrbi za ozvočenje, ima otroka in noče v službo. Kot pravi idejni vodja Brecelj, zadnji dobitnik Marševega gojzarja za izjemne dosežke v rockovski kulturi, hočejo v klubu prav takšne ljudi, ki niso z eno nogo v meščanski perspektivi, ampak se v celoti posvetijo subkulturi. Ne glede na to, da nekateri Marku očitajo diktaturo, drugi pa pomanjkanje komercialne usmeritve, je neizpodbitno dejstvo, da bi se brez njega na Obali v zadnjih desetih letih dogajalo bore malo, tako pa ravno Primorska slovi kot eno močnejših zatočišč mladinske alternativne kulture.