V nastopu španskega ansambla Hexacordo je bila v ospredju renesansa s svojo polifonijo oziroma cerkvenim večglasjem, zato ne preseneča, da so imele skladbe že v naslovih oznake motet, religiozno vsebino ali so bile napisane za pomembne cerkve in dvorne kapele. Večina glavnih cerkva v večjih italijanskih in španskih mestih je takrat imela instrumentalni ansambel, za katere so pisali skladatelji po naročilu. Instrumentalna zasedba španskega ansambla Hexacordo je tipična, saj so bili takrat najpopularnejši glasbeniki kornetisti in pozavnosti, zlasti kot spremljevalci pevcev. V bistvu je bil koncert upodobitev renesančne in zgodnje baročne vokalne glasbe v instrumentalni izvedbi. Zanimiv je bil ritem instrumentalnega žanra, ki se je v Italiji razvil iz »canzone« ali »canzone da sonare«, kar pomeni pesem za igranje. Žal se ni zgodilo tisto, kar smo na tihem pričakovali, namreč da bodo nastopajoči instrumente odložili in katero izmed skladb zapeli, kar bi glasbeno in duhovno podobo časa še natančneje in bolj prepričljivo prikazalo. To je sicer v dodatku nakazal tenorist Manuel Pascuala, ki je sicer igral na starinski rog.