Sedaj se je ponosno dvignila in jim povedala svojo zgodbo: »Dolgo je že tega, ko sem v družbi svojih sestric opravljala službo v zlatih rokah doktorja Štefana Šobarja, v prid dobrim in skromnim prebivalcem Bele krajine. Sestrice so polagoma pomrle, druga za drugo, in ostala sem sama. Zelo hudo mi je bilo za njimi. Še posebno zato, ker bi jih bolniki takrat najbolj potrebovali. Na pomlad leta 1944 sem ostala tako edina injekcijska brizgalka sanitetnega oddelka celotnega belokranjskega vojnega področja, ki mu je načeloval tako dober človek in zdravnik dr. Štefan Šobar.