skrbelo več obveščevalnih služb. Toda Rusi so že kmalu prišli so sklepa, da morajo predvsem za operativni del ustanoviti vzhodnonemško ministrstvo za državno varnost ali STASI. Skrbelo naj bi za varnost v Vzhodni Nemčiji, imelo pa naj bi tudi svoj obveščevalni oddelek za tujino. Za začetek naj bi s 3000 policisti zagotavljalo varnost na železnici in vodnih poteh. Centrala Stasija je bila v Berlinu, podružnice pa je imel po vsej Nemčiji. Težjo nalogo so imeli Rusi pri izbiri njegovega vodje, saj je moral biti po njihovem okusu. Erich Mielke, ki je bil tedaj šef na notranjem ministrstvu Vzhodne Nemčije, je bil sicer partijski človek, živel je tudi v sovjetskem eksilu in bil v španski državljanski vojni ter interniran, potem je iz internacije menda »pobegnil« in proti koncu vojne celo delal v nacistični organizaciji Todt. Sumljivo je bilo tudi to, da je nekaj časa živel na zahodu in da o njegovem tamkajšnjem bivanju ni bilo jasnih podatkov. Zato so izbrali Wilhelma Zaiserja, saškega notranjega ministra in zvestega občudovalca Sovjetske zveze. V poznejših letih se je v takšni ali drugačni obliki vedno znova pojavljal »problem Mielke«, torej vprašanje, ali ima Sovjetska zveza še vedno popolno kontrolo nad vzhodnonemško obveščevalno službo. Že leta 1950 je vzhodnonemška partija svojo informacijsko mrežo prepustila Stasiju, ki se je ravno takrat pripravljal, da v Zahodni Nemčiji