Potravmatska stresna motnja, ki jo povzroči hudo, travmatično doživetje in lahko človeku za vedno spremeni življenje, je, kot pravi ameriški psiholog in terapevt Roger Solomon, v bistvu le napaka v možganskem sistemu procesiranja informacij. Če je doživetje prehudo, to v možganih »zamrzne«, proces predelave in skladiščenja informacij pa se pretrga, pojasnjuje ta mednarodno priznani strokovnjak na področju potravmatskih stresnih motenj. V Ljubljani se je na povabilo Inštituta za integrativno psihoterapijo in svetovanje mudil konec decembra; slovenskim kliničnim psihologom in psihoterapevtom je predstavil EMDR, mednarodno priznano metodo za zdravljenje tovrstnih motenj. Skorajšnji ameriški predsednik Barack Obama je napovedal zaprtje taborišča Guantanamo. Ta zapor bo za seboj pustil več sto zapornikov s travmatičnimi izkušnjami – od protipravnega odvzema prostosti do mučenja in poniževanja. Ko so pred mesecem dni enega od izpuščenih zapornikov vprašali, kako je preživel sedem let v Guantanamu, je rekel, da o tem peklu noče ne govoriti ne misliti. Se njegova reakcija ujema z vašo teorijo o tem, da žrtve pogosto zanikajo nasilje, ki so ga preživele?Najprej je treba vedeti, da travmatično doživetje človeka zelo močno zaznamuje. Prevlada nad občutkom ranljivosti in nad občutkom (samo)kontrole. Travmatično doživetje je tako močno, da v možganih preprosto zamrzne. To je bistvo teoretičnega modela, ki ga je utemeljila dr. Francine Shapiro v 80. letih prejšnjega stoletja. Sloni na podmeni, da je možganom – tako kot preostalemu telesu – prirojena sposobnost samozdravljenja, ki poteka med samodejnim procesiranjem informacij. Ko se nam zgodi kaj neprijetnega, o tem razmišljamo, se pogovarjamo, sanjamo in prespimo; doživetje tako integriramo. To pomeni, da nebistvene vsebine zavržemo, se jih znebimo, bistvene, uporabne vsebine pa skupaj z ustreznimi čustvi shranimo. Doživetja iz sedanjosti tako postanejo del naše preteklosti, iz njih se lahko učimo, lahko jih osmislimo. Travmatično doživetje pa, kot rečeno, v možganih zamrzne v nepredelani, neintegrirani, brezčasovni obliki.Vedno, ko se oseba spomni na travmatično doživetje, ga podoživi – kot bi se ji zgodilo tisti trenutek, ne pa nekoč v preteklosti. Posledice nedokončanega procesiranja informacij so »flashbacki«, prisilne misli in občutja, nočne more in drugi simptomi potravmatske stresne motnje (posttraumatic stress disorder) ali PTSM. Žrtvi travme se vsiljujejo podobe, zdi se ji, kot da ne more izklopiti DVD-ja, ki ji vrti film v možganih. In zdaj odgovor na vaše vprašanje: ko so nehotene misli, čustva in občutki tako zelo močni, neprijetni in moteči, se jim poskuša travmatizirana oseba z vsemi močmi izogniti: noče misliti na to, noče se pogovarjati, in sploh ni nujno, da to počne zavestno. Nastopijo psihološki obrambni mehanizmi, začne se razkroj, oseba vse težje normalno funkcionira. Ali so fiziološki mehanizmi produkcije travme enaki ne glede na to, za kakšno doživetje gre? Ali torej vietnamski veteran razvije PTSM na enak način kot žrtev posilstva?Da, raziskave kažejo, da je fiziologija razvoja PTSM vedno enaka. Na to ne vplivajo ne vera, ne jezik, ne kultura. Nevroznanost je v zadnjih dvajsetih letih zelo napredovala, zato že veliko vemo o tem, kako v takšnih primerih poteka procesiranje informacij v možganih. Pri tem sodelujejo različni deli možganov, kot so talamus, amigdala in čelni reženj, ki so vpleteni v integracijo, interpretacijo in skladiščenje informacij – te posredujejo oči, sluh in druga čutila. Nevrološke raziskave možganov so pokazale, da travma prizadene točno določene dele možganov, med njimi tudi naštete. Travmatično doživetje te biokemične procese prekine in dogodek je v možganih blokiran. Z ustreznimi metodami lahko na srečo ponovno odpremo dostop do njega in omogočimo njegovo reprocesiranje.Kakšna so doživetja, ki jih lahko označimo kot travmatična?Potravmatsko stresno motnjo določamo po dveh kriterijih. Oseba se mora počutiti ogroženo, dogodek pa mora dojeti kot grozljiv. Položaj, v katerem se je znašla, je lahko dejansko ogrožujoč ali pa oseba svoj položaj le tako zaznava. Ogroženost je torej lahko realna ali imaginarna – bistven je odziv žrtve nanjo. Obstajajo seveda doživetja, ki so tipična za razvoj potravmatske stresne motnje. To so na primer prometne nesreče, mučenja, ropi, posilstva, nasilje za štirimi stenami, spolne zlorabe...Ali obstajajo doživetja, ki so prav za vsakogar travmatična? Dolgotrajno mučenje denimo. Nedavno smo namreč objavili pogovor z Muratom Kurnazom, ki je bil v Guantanamu zaprt pet let, pa pravi, da mu zapor ni pustil nobenih trajnih psihičnih posledic. Trdi, da ga je pred tem obvarovala vera. Je to možno? Mislim, da je lahko vera učinkovit blažilec. Takšna doživetja, kot je pet let Guantanama, so absolutno grozljiva doživetja, o tem ni dvoma. In vendar ni nujno, da bo vsakdo, ki bo šel skozi to, razvil potravmatsko stresno motnjo. Nekaterim se uspe spopasti z grozljivo izkušnjo: nekako najdejo način, da jih ta ne preplavi docela.Nekateri torej ne potrebujejo psihoterapevtov?Osebno menim, da ustrezna psihoterapija lahko vedno pomaga pri predelavi hudega doživetja. Ampak, kot sem že rekel, ljudje smo različni. Če med ropom pretepejo nekoga z močnim občutkom za samokontrolo, ga je najbrž zelo močno zaznamovala misel, da se mu to ne bi smelo zgoditi, da ni mogel storiti nič, da je bil popolnoma nemočen in da je skoraj umrl. Če takšne misli spremlja tudi zelo močno vznemirjenje, ki se ne poleže, bo takšna oseba verjetno razvila PTSM. Večina ljudi si v kakšnem mesecu po takšni hudi izkušnji opomore, tisti, ki si ne, bi si morali poiskati pomoč. Kdo drug pa bo mučno izkušnjo prestal tako, da se bo oprl na to, da je storil vse, da se je zavaroval, da se je pravilno odzval ali da je imel srečo, ker ga niso prehudo poškodovali. Pretekle izkušnje so pri tem zelo pomembne, vplivajo na naš odziv. Obstaja tudi študija, ki je pokazala, da so se ljudje, ki so po ropu dobili ustrezno psihološko pomoč, ob naslednji takšni izkušnji odzvali manj travmatično. Izkušnja je bila še vedno stresna, toda nanjo so bili pripravljeni, ker so predelali travmatične posledice prvega ropa. Koliko časa potrebujejo žrtve, da razvijejo PTSM? Za to, da se tako ali drugače odzovemo na travmatično doživetje, potrebujemo zgolj nekaj trenutkov. Od teh nekaj trenutkov je nato odvisno naše prihodnje življenje. Naj povem še to, da ni nujno, da smo mi sami neposredno ogroženi – lahko zgolj opazujemo, kako so ogroženi drugi. Poznam kar veliko ljudi, ki so 11. septembra zgolj opazovali dogajanje, in vendar so bili zaradi tega dogodka hudo travmatizirani, zlasti tisti, ki so videli ljudi, kako skačejo z oken stolpnic. Ampak, kot rečeno, bolj ko je ogroženost neposredna in doživetje silovito, večja je verjetnost, da bo nekdo razvil PTSM.Rekli ste, da je lahko za nekoga travmatizirajoče že zgolj opazovanje hudega dogodka, četudi ga osebno ne zadeva. 11. september je bil posnet z vseh zornih kotov, predvajale so ga vse svetovne televizije, opazovali so ga milijoni ljudi. Ali je 11. september 2001 torej dan, ko je bil travmatiziran ves svet?Da, na neki način res. Mislim, da vsakodnevno predvajanje grozljivih podob v medijih ni najbolj konstruktivno početje. Zelo veliko ljudi je bilo v preteklosti že travmatiziranih, podobe trpljenja, ki jih gledajo na televiziji, pa delujejo kot sprožilec za njihove lastne travme. Nam lahko razložite, kakšen je vaš psihoterapevtski pristop do zdravljenja tako različnih travm?Metoda se imenuje EMDR (Eye Movement Desensitization and Reprocessing), desenzitizacija in ponovna predelava z očesnim gibanjem. Leta 1987 jo je razvila že omenjena Francine Shapiro, prva študija pa je bila objavljena dve leti kasneje. Vsaj dvajset raziskav je odtlej pokazalo, da je ta metoda zdravljenja travm uspešna. Osnova zdravljenja je bilateralna stimulacija oči oziroma zvočna stimulacija obeh ušes ali pa dotikanje na dveh različnih točkah na telesu.Kaj je namen tega?Ne vemo natančno, zakaj deluje, vendar vrsta raziskav kaže, da premikanje oči po metodi EMDR lahko vodi v sprostitev, v zmanjševanje psihološke in fiziološke vzburjenosti. Premikanje oči obenem stimulira boljši dostop do spominov. Teorija predvideva, da morebitni podobni mehanizmi potekajo v fazi REM (rapid eye movement) med spanjem, ko sanjamo. Pojavi se povečana komunikacija med različnimi deli možganov, ki vodi do spominskega zapisa o travmatskih doživetjih; vzpostavi se povezava med zavestjo in informacijami o travmatskih doživetjih. Te informacije pa so, kot sem pojasnil, »zamrznjene« v možganih, zato oseba, ki je, na primer, doživela bližnje srečanje s smrtjo, tudi kasneje, ko se načelno že zaveda, da je preživela in da je na varnem, čuti, da je nekaj narobe, in se boji smrti. Vsakokrat, ko se pojavi sprožilni dejavnik, se vrne strah. Metoda vsebuje tudi mehanizme za zmanjševanje fiziološke vzburjenosti, za upravljanje občutkov in doseganje sposobnosti, da se s temi občutki soočimo in jih ne odrivamo. Ko pacient to doseže, je metoda EMDR lahko zelo učinkovita. Pri več kot 77 odstotkih oseb, ki so travmatičen dogodek doživele hipno in niso bile ogrožene daljši čas, se zdravstveno stanje izboljša že po treh do šestih obravnavah. Če pa je bilo travmatično obdobje daljše, bo daljše tudi stabilizacijsko obdobje pred uporabo EMDR. Te priprave se razlikujejo glede na tip travmatskih doživetij, drugačne so za žrtve mučenja ali za zdravljenje vojnih veteranov. Je pomembno, kako kmalu se začne zdravljenje? Posredovati poskušamo takoj. Po dogodku ljudje potrebujejo psihološko prvo pomoč, ne terapije. Morda so v šoku, lahko so obnemeli, čustveni odziv se sprva sploh še ne pojavi. Seveda pri tem spoštujemo njihove osebne sposobnosti spopadanja s stresom, vendar je dobro, če smo prisotni. Nadziramo njihovo ponovno snidenje z družino, prijatelji, poskrbimo za to, da se počutijo varne. Čustveni odziv pa se pojavi kasneje, morda šele čez mesec ali dva. Osebo zajame občutek nemoči in ranljivosti. To lahko traja leto dni ali celo več. Takrat šele nastopi čas za psihoterapijo.Kaj lahko travmatizirana oseba sama stori za to, da bi se pozdravila?O travmatični izkušnji je dobro govoriti z ljudmi, ki jim zaupate. Okolica pa mora biti potrpežljiva: družina in prijatelji lahko žrtvi ves čas dopovedujejo, da je nevarnost mimo in da mora nanjo pozabiti, travmatizirana oseba pa tega ne zmore, in to moramo razumeti. Če žrtev noče govoriti o svoji stiski, je ne smemo siliti. Ponuditi ji moramo vzdušje, v katerem se bo počutila varno.Poznamo tudi metode, kako se stabilizirati, se spopasti z nočnimi morami, z nenadnimi neprijetnimi spomini. Trenutno se ukvarjam z moškim, ki je doživel nekaj tako grozljivega, da se o tem ne more pogovarjati. Zato govoriva o sproščanju, o spopadanju s simptomi. Spregovoril bo, ko bo pripravljen. Pomaga ukvarjanje s športom, saj oseba pridobi boljši občutek kontrole, izboljša se biokemično stanje telesa, ublaži se depresija in izboljša spanec. S tem moškim govoriva o športni vadbi, o zdravi prehrani, o izogibanju drogam in alkoholu. Pomembno je tudi vzdrževanje zdravih ritualov, kot so konjički in družabno življenje. Poleg tega se lahko vsakdo sam pouči o tem, kaj pomeni potravmatska stresna motnja in kako se z njo spopasti. Internet je pri tem lahko zelo dober vir informacij.Ali razlikujete med hujšim in blažjim trpljenjem glede na to, kakšno vrsto travmatične izkušnje so žrtve doživele? So vojni ujetniki bolj travmatizirani kot žrtve posilstev ali velja obratno?V vsakem primeru je takšna izkušnja huda, vendar vemo, da je reakcija hujša, če je žrtev dlje izpostavljena terorju.Je kdaj za zdravljenje prepozno? Lahko to na primer razložite na primeru veteranov vietnamske vojne, pri katerih se je razvil (po)vietnamski sindrom?To so ljudje s kronično potravmatsko stresno motnjo. Na razvoj takšne motnje najbolj vpliva dolgotrajna izpostavljenost nevarnostim, vendar pa tudi osebna zgodovina. Če je nekdo že v otroštvu doživel travmo, če je doživljal zlorabe, je lahko kasneje bolj dovzeten za travmatična doživetja. V vojni bo bolj ranljiv. Za njihovo zdravljenje poznamo metode, vendar niso učinkovite za vsakogar.S kakšno metodo psihološko trenirate policiste ali strokovnjake za razstreliva, za katere je že vnaprej znano, da bodo doživeli nekaj travmatičnega?Zanje smo razvili posebne programe, s katerimi jih učimo, kako reagirati po določenem vzorcu.Vendar se policist najbrž obnaša različno, ko zgolj trenira streljanje ali ko je njegovo življenje v resnici ogroženo.Tudi stres in travmatična doživetja se da trenirati. Učimo jih na podlagi resničnih izkušenj tistih, ki so takšne stvari res doživeli. Povemo jim, kakšne so običajne reakcije na neobičajne dogodke, naučijo se jih prepoznati kot sebi lastne, četudi se jim zdijo nenavadne. Povemo jim tudi, kje poiskati pomoč in kako pomagati drugemu. V ZDA močno spodbujamo policiste, ki so doživeli travmatične izkušnje, da poskušajo pomagati kolegom, ki so bili prav tako travmatizirani.Bi lahko ob misli na ubitega dečka v Grčiji rekli, da bi policija v domnevni samoobrambi ubila manj ljudi, če bi bili policisti bolje pripravljeni na travmatične dogodke?Res je, da policisti kdaj prehitijo dogodke, vendar je tudi res, da jih kdaj zamudijo in zato izgubijo življenje. Preventivno izobraževanje je pomembno v obeh primerih.Je pomoči potrebna tudi družina žrtve, četudi ni bila neposredno prizadeta? Se travma prenaša na druge ljudi?Absolutno! Dovolj je ena oseba, ki je travmatizirana, pa se to razširi na vso družino. Če policist strelja ali je ustreljen, lahko sam morebiti to celo dobro prenese, vendar se lahko strah preseli na družinske člane. Skoraj bi izgubili sorodnika.Izguba bližnjega je zelo stresna, žalovanje pa je dolgotrajno. Kako ga zdravite?Žalovanje, s katerim imam zelo veliko dela, je proces, s katerim premostimo izgubo. Temu se ne moremo izogniti. V terapevtskem procesu se lahko torej ukvarjamo le z morebitnimi ovirami, ki ovirajo žalovanje. Takšna ovira je lahko na primer travma. O ljubljenih osebah, ki smo jih izgubili, moramo veliko razmišljati, negovati moramo spomine. Če pa smo koga izgubili v groznih okoliščinah, se temu spominu izogibamo. To moramo preprečiti. Pomembno je tudi, da se naučimo po izgubi ponovno vzpostaviti odnos do sebe in do sveta, ki se je zaradi smrti korenito spremenil.To velja za individualno žalovanje. Kako pa se lotiti množičnih žalovanj, kakršna so nastopila po bombnem napadu v Oklahomi, po 11. septembru ali po pomoru v Wacu v Teksasu, s katerimi ste se ukvarjali? Kaj se je zgodilo z družbo v Bosni in Hercegovini, ki je ujeta v množično žalovanje?Takšne kolektivne travme prizadenejo celotne skupnosti. Izgubijo se družbene povezave in družbene institucije. V takšnih primerih je treba zagotoviti psihosocialno pomoč, ki se začne z izobraževanjem učiteljev in s programi v šolah. Vzdrževati je treba tudi spomenike, ki družbo spominjajo na izgubo. Gre za zdravilne družbene rituale.Imate v ZDA zaradi teh spoznanj ob vojni v Iraku zdaj kaj manj težav, kot ste jih imeli po vojni v Vietnamu?Težav ni manj, boljša pa je pomoč in večje je razumevanje. Naša družba se morda ne strinja z vojno, vendar bolj spoštuje težave vojakov. Ti se domov vračajo s travmami, z depresijo, vendar smo se teh lekcij že naučili. Vojna v Vietnamu je bila odločilna za zavedanje o travmi vojakov. Potravmatske stresne motnje so sem, kot rečeno, kot teoretski koncept pojavile šele v osemdesetih letih.Kaj se je potemtakem dogajalo po drugi svetovni vojni? Tudi takrat so obstajale te motnje, vendar so ji strokovnjaki posvečali manj pozornosti.Se je Evropa po drugi svetovni vojni zdravila drugače kot ZDA?Vojne v celinskem delu ZDA sploh ni bilo, za Evropo pa lahko rečem zgolj to, da so določene družbene skupine doživele mnogo večje travme od drugih. V nekaterih državah je minila celotna generacija, preden so bili prepoznani travmatični učinki vojne. Še nekaj generacij pa mora miniti, da bi se družba pozdravila.V katerih državah?Ne bom jih poimenoval, vendar nisem mislil na Slovenijo.Ste imeli v mislih judovsko skupnost in judovsko državo?Ne. Gre za države v Evropi, iz katerih terapevti poročajo o tem, da je travma postala prepoznavna šele v kasnejših generacijah. Zanimivo je, da te države niso bile na strani žrtev, ampak agresorjev. Kdor izgubi vojno, bo doživel kolektivno travmo. Prav tako vemo, da je v vašem delu sveta nakopičenega veliko sovraštva. Poglejte, kaj se dogaja na območju Kosova, Srbije, Makedonije.Tudi dobri sosedje lahko postanejo sovražniki. Vendar je na nekaterih območjih, denimo v Bosni, sovraštvo obstajalo že v prejšnjih generacijah in je bilo v vmesnem času zgolj utišano. Nikoli pa ni bilo zdravljeno.Torej smo imeli opraviti z medgeneracijsko travmo. Kot vemo, se lahko travma prenaša iz generacije v generacijo. Potrjeno je na primer, da doživljajo otroci žrtev holokavsta sekundarno travmatizacijo. Enako se dogaja otrokom vietnamskih veteranov in veteranov druge svetovne vojne v Evropi. Otroci od generacije staršev prevzemajo vrednote in odnos do sveta. To povzroča travmo na ravni celotne družbe. Nekateri strokovnjaki zato ugotavljajo, da ne bo miru, dokler ne bodo ozdravljene travme.Sta strah in sovraštvo prav tako simptoma potravmatskih stresnih motenj?Seveda, prav tako tudi jeza in nasilje, predvsem ko se združita z občutkom nemoči in ranljivosti.Lahko po travmatičnem dogodku ljudje kdaj zaživijo normalno življenje?Lahko, če najdejo »novo normalnost«.V Sloveniji sta decembra dva otroka videla, kako je oče umoril njuno mater. Bosta lahko živela normalno življenje?Da! Vsekakor so se vloge v njunem življenju spremenile, vendar se moramo pri tem zavedati »potravmatske rasti«. Ljudje lahko ob travmatičnih doživetjih tudi zorijo, v sebi najdejo sposobnosti, za katere sploh niso vedeli, da jih imajo. Življenje za ta dva otroka ne bo več nikoli enako, te travme se ne bosta nikoli znebila. Takšne primere sem že obravnaval in res so grozljivi. Vendar je pri tem najbolj pomemben »življenjski pomen«, ki ga bosta otroka na tej podlagi zgradila. Človeška bitja imamo izjemno sposobnost osebnostne rasti in ohranjanja integritete. Naše sposobnosti ozdravljenja so izjemne!So te sposobnosti boljše pri ženskah, ki so bolj odprte in lažje govorijo o svojih težavah?To drži do neke mere, vendar je tudi res, da potravmatsko stresno motnjo razvije dvakrat več žensk kot moških. Raziskave kažejo, da je to močno povezano z odnosom do nasilja. Ko je del travmatičnega doživetja tudi nasilje, PTSM razvije 12 odstotkov žensk in 6 odstotkov moških, ko ne gre za nasilje, pa so rezultati izenačeni. Teoretično je možno, da imajo moški boljšo genetsko zasnovo za spopadanje z nasiljem.Torej je vendarle res, da smo ženske bolj občutljive in ranljive?!(smeh) Da, vendar so ženske bolj odprte za terapevtsko pomoč in lažje govorijo o svojih hudih doživetjih. otravmatska stresna motnja, ki jo povzroči hudo, travmatično doživetje in lahko človeku za vedno spremeni življenje, je, kot pravi ameriški psiholog in terapevt Roger Solomon, v bistvu le napaka v možganskem sistemu procesiranja informacij. Če je doživetje prehudo, to v možganih »zamrzne«, proces predelave in skladiščenja informacij pa se pretrga, pojasnjuje ta mednarodno priznani strokovnjak na področju potravmatskih stresnih motenj. V Ljubljani se je na povabilo Inštituta za integrativno psihoterapijo in svetovanje mudil konec decembra; slovenskim kliničnim psihologom in psihoterapevtom je predstavil EMDR, mednarodno priznano metodo za zdravljenje tovrstnih motenj.