Da bi bolje razumeli odločilno vlogo, ki jo je Gopalakrishnan imel v kontekstu indijskega filma, se moramo ozreti tako k posebnostim indijske kinematografije kot tudi opisati njen zgodovinsko-družbeni razvoj. Indijska kinematografija že dolgo velja za največjo svetovno kinematografijo, tako glede števila posnetih filmov kot tudi priljubljenosti filmskih del oziroma obiska kinodvoran. A hkrati je tudi ena notranje najbolj razslojenih svetovnih kinematografij. Namreč, vse večje indijske regije oziroma vse večje jezikovne skupine, ki jih je v Indiji resnično veliko, imajo lastno kinematografijo. Največje regionalne kinematografije, kakršni sta na primer hindujska (vsem znani Bollywood) in bengalska, sta imeli že v obdobju nemega filma popolnoma razvito filmsko industrijo. Že takrat je indijski film dobil svojo tipično podobo, ki – prilagojena sodobnosti – v največjem delu produkcije vztraja še zdaj: v svojih poudarjeno dramatičnih zgodbah se je opiral na lastno pripovedno tradicijo (od tradicionalnih indijskih epov do sanskrtskih dram), iz nje črpal tako religiozno mitologijo kot tudi narativne obrazce, hkrati pa je poudaril tako stilizacijo, glasbo in ples. Takšna je v grobem še zdaj (resda ob novejši temah) podoba indijskega popularnega filma. Sredi 50. let je v indijsko kinematografijo z velikim mojstrom Satyajitom Rayjem vstopil nov tip filma – t. i. indijski vzporedni film oziroma avtorski film. Takrat se je namreč indijska kinematografija začela odpirati navzen in sprejemati zunanje vplive. In prav evropski povojni avtorji so mlade indijske cineaste, naveličane plesno-glasbenih melodram, spodbudili, da so krenili po novi poti in s svojimi deli ustvarili tisto, kar zdaj poznamo kot novi indijski film.