Pri tavajočih psih je problem v tem, da jih morajo nekam zapreti, preden po radiu objavijo novico, da je bila žival najdena in lahko lastnik pride po njo. V Dramljah, torej najbližjem zatočišču, lahko najdenčki ostanejo le trideset dni, od katerih prvih deset plača država, ostalih dvajset pa občina, v kateri je bil pes najden, če se s tem seveda strinja. Poleg tega mora inšpektor dovoliti, da psa pošljejo v azil, ti pa od petka do nedelje, ko je najdenih največ živali, ne delajo. V teh primerih se člani društva trudijo najti začasno zatočišče najdenčkom, dokler inšpektorji niso znova dosegljivi. Po preteklih tridesetih dneh psa brez lastnika, bodisi novega, bodisi starega, uspavajo. Vednost, kaj se zgodi po tridesetih dneh, pa je za člane društva nekaj najbolj groznega, zato se vedno trudijo najti nekoga, ki bi žival sprejel.