Leta 1895 je postal župnik velike župnije Marijinega oznanjenja in na tem mestu ostal vse do leta 1922. Po obilici župnijskega in gvardijanskega dela mu je dodatne skrbi nakopalo še vodenje obnovitvenih del zaradi potresa poškodovanega samostana in cerkve. Kljub temu je bil ves čas župnikovanja tudi glasbeno dejaven. Ustanovil je zbor, s katerim je izvajal dela svetovnih mojstrov in koralne maše, prirejal koncerte v Ljubljani in v drugih mestih. Zadnji koncert je Sattnerjev zbor imel v Novem mestu, ko je imel zborovodja že 81 let. Ob poslušanju koncertov zbora Glasbene matice pod vodstvom Mateja Hubada se je Sattner navdušil za komponiranje posvetnih skladb, doživetje Hartmannovega oratorija Sv. Frančišek pa ga je navdalo z željo, da bi tudi sam ustvaril kaj podobnega. Znova se je začel učiti ter pet let pod Hubadovim vodstvom študiral kompozicijo. Novo znanje mu je dalo novega ustvarjalnega zagona, napisal je več zborovskih skladb, štiri samospeve s klavirsko spremljavo in vrsto obsežnih del: Misso seraphico, Te Deum, Jeftejevo prisego in oratorij Assumptio. Angelsko mašo so leta 1913 izvedli tudi v pariški katedrali Notre-Dame in natisnili pri založbi August Bohm v Augsburgu. Pravo slavje je Sattner doživel s prvim slovenskim oratorijem Assumptio. Večkrat so ga ponovili, kritike mlajših glasbenikov pa so skladatelja spodbudile, da je oratorij precej predelal in ga tudi sam instrumentiral.