pospravljen, urejen, morda celo zgleden odnos med glavo in srcem. A kakorkoli: podzavest imam za sovražnico, ki mi noče nič dobrega, saj je ne razumem – in če nečesa ne razumem, potem to že ni dobro zame. To velja tudi za mojo okolico, ne le zame: iracionalni ljudje mi grejo na živce in jih imam za grožnjo družbeni ureditvi vobče in normalnemu počutju ljudi, s katerimi komunicirajo. Zato se jih izogibam. Verjetno je ta moja nepodzavestnost razlog, da so se mi psihoanalitične teorije o odnosih z očetom in materjo vedno zdele brezpredmetne. Zato ne priznam, da ima človek “samo dva problema: mater in očeta”, kot pravite (oziroma pravijo). In sploh, da razčistiva: ali ste se hoteli pohvaliti, da ste iz Lizine “krhkosti in miline” ugotovili, da ima problem z materjo in očetom? Ah, v natanko tolikšni meri kot vsak pubertetnik. Tudi jaz sem jih imel. Zdaj pa jih nimam. Je zato z mano kaj narobe? Nisem “ustvaril lastne pripovedi”? Kaj hoče povedati vaša avtorica, ko pravi: “Če ne začneš dvomiti o zgodbi svojih staršev, težko ustvariš lastno pripoved.” Se je res treba izražati v teh plehkih coelhovskih metaforah? Se ne da to opisati s preprostimi besedami, da sem odrasel? Odrasel v človeka, ki zna ceniti, kar sta mu starša dala? V normalnega človeka, ki se rad in brez najmanjše travme spominja, kako se je obešal na mamo in jo nenehno spraševal: “Si kaj moja?” – pa na atija tudi, da ne bo pomote, le da sva se šla bolj moške igrice s carrera avtki, žogo, lokom, roštiljem, jadralnimi aviončki in loparji. Če ne bi imel take izkušnje z mamo, danes pri mojih letih ne bi mogel postavljati ženski tega istega vprašanja, ki ga hočem postavljati. In če ne bi imel take izkušnje s fotrom, danes ne bi znal imeti prijateljev ali celo ne bi znal normalno socialno funkcionirati. Sem pač imel srečo, da sem imel take starše. Ampak kaj hočem povedati? Ali te teorije veljajo samo za tiste, ki imajo res probleme s starši, za tiste, ki so imeli srečo kot jaz, pa ne? Do tega sem sumničav, ker mi sugerira, da normalnih ljudi ni in da ima vsak svoj okostnjak v omari iz otroštva. Ali mislite, Manca, da ni normalnih? Ali obratno: kaj naj si o tem mislimo tisti, ki smo brez travm preživeli otroštvo in ki so nam starši dali vse lepo in vredno, kar so mogli? Ali za nas te teorije ne veljajo? In ali drugih, primernejših, za nas ni?