Naivnost. »Delo v Nemčiji mi je v Ljubljani ponudil neki prijatelj znanca, ki ga poznam več let. Nekoč smo se pogovarjali in malo sem tarnala, kako slabe so plače v gostinstvu pri nas. Dejal je, da ima strica, ki ima restavracijo v Nemčiji, in da grem lahko delat tja. V nič me ni silil. Rekel je, naj v miru razmislim in ga pokličem, če se bom odločila, da grem.« Od pogovora do takrat, ko je sedla na avtobus, ki je iz Osijeka peljal potnike v Nemčijo in se vmes ustavil v Ljubljani, tam je Tina edina vstopila, je minil le dober teden. »Poslovila sem se od staršev in jim obljubila, da se jim bom redno oglašala – in da ne bom lagala o ničemer, kar se bo dogajalo v Nemčiji.« Potem je šla.