Zbral sem ves pogum. S tresočimi se rokami sem privzdignil jopič. Pripravil sem se, da bom uzrl hudobne smrčke celotne podganje družine. Pa sem se zmotil. Videl sem par rjavih pasjih oči! Gledale so me, kot bi jih bilo še bolj strah kot mene. Ko sta se mi srce in želodec spet nekoliko umirila, sem si podrobneje ogledal svojega podnajemnika. Bil je precej majhna žival. Pasma je bila nedoločljiva. Nekaj časa me je ovohaval. Potem se mi je povsem približal z gobčkom in me polizal po vsem licu. Tako sem videl, da mu manjka nekaj zob. Najbrž je zaradi vznemirjenja in strahu tako hitro dihal, da je zrak žvižgal skozi vrzeli med zobmi. Imam strica, ki mu manjka sekalec. Skozi špranjo zna zažvižgati prav neverjetne melodije. Spraševal sem se, ali se česa takega lahko nauči tudi pes, če ga človek dovolj dolgo dresira.