Zaradi pretepov sem šla stran od mame: najprej v klet našega bloka, tja, kjer so bile nekoč pralnice, a so po meni plazile podgane in tako mrzlo je bilo, da je menstruacija zamrznila name. Potem sem si poiskala kotiček na blokovskem podstrešju, kjer imajo drugi shrambe. Pod kartonsko oblogo iz starih škatel imam sobo. Sosedje so bili najprej ogorčeni in so hoteli klicati policijo, ker so mislili, da hodijo tja neki drogeraši, ko so videli zgoraj stari jogi. Pa sem jim pojasnila, da se jaz tja umikam pred nasiljem v družini in so razumeli. Imam končano šiviljsko šolo, a službe ni. Na podstrešju je pozimi mrzlo, da sem debelo oblečena, pokrita in čakam, da mine zima. Lani sem si še nekaj kurila z malo električno pečko, a so mi sosedje prepovedali. Brez kurjave je pod neizolirano streho in v kartonski škatli mraz do kosti. Poleti pa zelo zelo vroče. Glava me boli od sopare, ves dan se mi zaradi pomanjkanja zraka spi. Ali so miši ali ne, pa tako ne vem, ker jemljem tako močna pomirjevala. Kaj počnem? Hodim na pošto po odgovore na moje prošnje za službo. Tam mi jih shranjujejo, ker je mati vse prebirala in metala v smeti. Pa v knjižnici sem, ker je tam mirno, nihče me ne tepe in ne kriči name. Ogromno knjig preberem. Ko poleti v vročini in pozimi v mrazu nimaš kaj početi pod streho, bereš do nezavesti. Umivam se na javnem stranišču, če je velika sila, grem za grm, da me ljudje ne vidijo. Trikrat sem že poskusila narediti samomor. Mislite, da želim tako živeti? Grem v gostilno in prosim samo za juho, ker za več nimam. Denar, 205 evrov, hitro skopni. Lani sem bila tri tedne brez hrane in sem, ko sem čisto shirala in omedlevala, na socialni prosila za pomoč. Uredili so mi topli obrok v družbeni prehrani.