Zmeraj lahko vplivate na smer razvoja svojega jezika, to drži. Jezikovno načrtovanje je navsezadnje tudi institucionalizacija jezika. Jezik mora imeti slovarje, slovnice, pravorečje, stilistične priročnike, novinarji morajo imeti pred sabo predstavo, katere vrste jezikovna raba je čim širše razumljiva in sprejemljiva. Za vse to so lahko pooblaščeni posamezniki, skupine, komisije, celo vladne službe ali šolski načrtovalci, ki se odločajo, kaj naj šteje za standard, kaj naj velja za odstopanje, kako se piše in kako ne, to je prav in to narobe... Vse države to počno, to se mi ne zdi problematično. V zdravem jeziku, ki ima toliko govorcev, da ni ogrožen, se lahko govorci brez težav prilagodijo taki stilistični zrelosti. Težave nastopijo takrat, ko imate ogroženi jezik in skupino ljudi, ki se namenijo ta jezik nadzorovati. Taki ljudje so praviloma starejši člani skupnosti. Modri starci. Starejši pisatelji. Ljudje, ki so s svojim jezikom naredili kariero. Na jezik gledajo takole: če hočemo, da jezik preživi, ga morajo vsi govoriti tako kot mi. To se dogaja povsod po svetu. Starejši govorijo, da je treba ohraniti čist jezik, s tem seveda mislijo takega, kot so ga govorili oni. Prav to je v resnici najhujša nevarnost za vsak ogroženi jezik. Starejši kritizirajo jezik mlajših. Mlajše generacije imajo drugačne vrednote. Zgledujejo se po Ameriki, popularni glasbi in drugih stvareh, ki se dogajajo po svetu, in si mislijo: govoriti angleško je kul, angleške besede so kul, zato jih začnejo uporabljati. Na ta način pripadajo svoji generaciji. Starejšim to nikakor ni všeč, jasno. Kakor hitro uporabiš eno samo angleško besedo, je to znak propadanja jezika. Vedno znova lahko opažamo generacijsko ločnico med tistimi, ki se imajo za zaščitnike jezika, in onimi, ki resnično ohranjajo jezik. To so mladi ljudje, ki bodo naslednja generacija staršev, saj bodo oni predali jezik naprej svojim otrokom. Starejši so to že opravili. Zdaj morajo štafeto prevzeti otroci in jo prenesti naslednji generaciji. Če starejši mladim očitajo, da je njihov jezik slab, da ne govorijo prave slovenščine... kako bi reagirali vi? Vemo, kakšna je reakcija mladih: no, lepa reč, OK, govoril bom tako, kot bom hotel, z vašo slovenščino se ne splača ukvarjati, ker je mimo, zgodovina, adijo, govorili bomo po novo, mogoče pa se sploh ne bomo več mučili s slovenščino.