Medtem ko se mladi iz Srednjega Vrha kljub kmetijam večinoma vozijo na delo v dolino, so se pri Hlebanju popolnoma posvetili kmetovanju. Gospodar, 46-letni Izidor Hlebanja, je bil v času mojega obiska pri delu pod kozolcem, šest let mlajša žena Mojca pa za štedilnikom. Družina je številna; najstarejši od petih otrok je star 21 let, najmlajša deklica ima 15 mesecev. Priimek Hlebanja je pri hiši že več kot pol tisočletja. Izidor pravi, da je za njegovo družino značilno veliko število moških potomcev: »Pokojni oče je imel šest bratov, mi smo bili trije fantje, z ženo imava pa poleg treh fantov še dve dekleti.« Tudi Hlebanjeva hiša, kljub temu da je lepo obnovljena, še diha s preteklostjo. Izidor je ponosen na petsto let star lesen strop v sobi. Včasih so pri Hlebanju dopust preživljali turisti, še po drugi svetovni vojni je bil razvit kmečki turizem, se spominja Izidor. Potem pa je nekaj naredila meja in razmere za življenje ob njej, pa tudi splačalo se ni, saj se je dalo s kmetijo dobro živeti. Danes ni tako, pravita Izidor in Mojca. Za spodobno življenje na hribovski kmetiji je treba pošteno zavihati rokave. Ni dovolj le živina v hlevu, pridelke in izdelke je treba prodati. Pri Hlebanju redijo med dvajset in trideset glav goveje živine in Mojca, ki se je v Srednji Vrh primožila z Jesenic, kjer so živeli v bloku, naredi mesečno okoli 300 kilogramov poltrdega sira. Tri leta imajo sirarno, znanje je pridobivala na tečajih na Nizozemskem, kjer je dobila tudi diplomo, ter na domačih tečajih v okviru programa Phare. Živina je poleti na paši, prav tako nekaj konjev in trop ovac. Izidor pravi, da imajo konje in ovce bolj zaradi tradicije in za ohranjanje kulturne krajine, saj so s prodajo tovrstnega mesa težave. Da Hlebanjevim ni vseeno za svojo prihodnost in prihodnost gorenjskih kmetov, dokazuje tudi Izidorjevo zavzemanje za blagovno znamko za govedo na Gorenjskem, a kljub vloženi energiji, pravi, ni bilo nič iz tega, ker pristojni niso imeli dovolj posluha za zainteresirane kmete. Tako tudi kmetije propadajo. Včasih, pravi Izidor, so kmetje iz doline kosili travnike na planini, zdaj pa mi kosimo njihove. Hlebanjevi imajo poleg več kot sto hektarjev hribovskega gozda tudi 20 hektarjev obdelovalne zemlje, v dolini pa kosijo še 8 hektarjev najetih travnikov in krmo v balah vozijo domov.