Moj nastop s poezijo in šansoni je nastal iz Krleževega obračuna z nami, ki sem ga napravil 1975 v Zagrebu. Bil je pravi politični teater, publika je to zelo rada poslušala. V enem trenutki, potem ko sem že dolgo igral, sem se vprašal, kaj s to predstavo pravzaprav počnem? Ljudje imajo radi to držo, z druge strani pa sem dojel, da nisem do konca iskren, da pristajam na kompromis, ko snemam filme zaradi denarja. Potem sem naredil dodatek, kjer sem publiki govoril najprej Krležo, potem pa vzel mikrofon in ob pianistu zapel, da sem kljub vsemu prodana duša, kompromisar, igralec, ki brbljam, nesrečen zaradi vsega, a sem vseeno prišel, da vas zabavam, da vam poberem kinto. Rabil sem dodatek, da samega sebe postavim pod žalostno luč. Pour quoi, zakaj to počnem? Tega ne morem nikoli početi brez alkohola, vedno pijem, ko to počnem. Včasih sem bolj odštekan, včasih manj. Ta kozarec sem zares razbil v tem trenutku. Nisem imel scenarija, da ga razbijem, to sem naredil prvič. Na neki drugi predstavi sem vrgel mikrofon, popolnoma nevede, kaj sem naredil. Bil sem tako besen in iznerviran. S temi svojimi nastopi se pripeljem prav v neko stanje rock'n'rolla. Čeprav delujem z mnogimi temi pesmimi demode, včasih uspem pripeljati sebe in publiko v to stanje odštekanosti.