S Harambašo v Ljubljani, na nikogaršnji zemlji, je hotel nekoliko zgladiti ta trdovratna nogometna nasprotja. Tu se lahko srečujejo vsi, ni pomembno, za koga navijajo, koliko denarja imajo na računu ali kaj jim piše na čelu. Imenitni obiskovalci pri Harambaši nimajo privilegijev. Uspelo jim je ustvariti takšno vzdušje, da se gostje radi pomešajo med seboj. Geslo, na katerega stavi Haris, je Prijateljstvo čez ćevape. Vse seveda pod budnim očesom »vratarjev«, Sarajeva in Železničarja, ki pazita, kdo vstopa v okrepčevalnico. Haris je v majhno vhodno avlo obesil nogometna dresa obeh nasprotujočih si moštev, zraven pa še nekaj značilnih sarajevskih in športnih relikvij. Fantje, ki so šli skozi njegove čarobne roke, so mu pustili nekaj spominkov. Tukaj visijo, denimo, dresa smučarjev Jureta Koširja in Ivice Kostelića, v katerih sta nastopila na olimpijskih igrah, dresi nogometašev Ermina Šiljaka in Muamerja Vugdalića, hokejistov Iva Jana in Luke Žagarja, medtem ko sta mu Elvis Bešlović in Luka Rebolj podarila hokejsko palico z napisom »Samo prava raja je znala u čemu je trik«. To je refren ene od pesmi skupine Zabranjeno pušenje, hotela pa sta povedati, da samo tisti, ki hodijo v Harambašo, vedo, za kaj na tem svetu v resnici gre.