Hudič se, tako kot pri vseh stvareh, tudi tu skriva v podrobnostih. Za razliko od sobotnih sindikalnih protestnikov sem namreč prepričan, da pokojninska reforma ni le nujna, ampak je v izhodišču celo prenežno zastavljena. Notorično dejstvo namreč je, da se bo, če sedanjega pokojninskega sistema ne bo spremenila, Slovenija znašla v razmerah, v katerih bo na enega zaposlenega prišla več kot ena vzdrževana oseba - in ker je sedanji pokojninski sistem tak, da se pokojnine plačujejo iz dajatev, ki jih zaposleni prispevamo v pokojninski sklad, bo v primeru, če bo zaposlenih premalo in upokojencev preveč, tega denarja kratko in malo začelo zmanjkovati. Letošnji in lanski primanjkljaj v pokojninski blagajni nas opozarjata, da se tovrstne težave že začenjajo, premiki v starostni strukturi prebivalstva pa nam jasno in nedvoumno kažejo, da se bo stanje v naslednjem obdobju samo še slabšalo, saj se že več let življenjska doba v Sloveniji povečuje, rodnost pa manjša: zato se motijo vsi tisti tridesetletniki in štiridesetletniki, ki verjamejo, da bodo nekoč imeli pokojnine, ker danes plačujejo visoke pokojninske dajatve, saj je ta denar namenjen vzdrževanju današnjih, ne pa jutrišnjih upokojencev. Drugače povedano, ko bomo v pokoju tisti, ki delamo danes, bo onih, ki bodo plačevali v pokojninsko blagajno, kratko in malo premalo, da bi mi lahko imeli varno starost.