in starejši so to počeli ločeno, zato da so se lahko starši pogovarjali o stvareh, za katere niso hoteli, da bi jih slišala otroška ušesa. Otroci pa so se znašli in so pred vrata postavili nekoga, ki je prisluškoval in otrokom sproti poročal, o čem se pogovarjajo. Da pa otroci niso jedli pešk, so jim starši rekli, da bodo v takem primeru dobili uši. Pozimi so se ženske zbrale, da so oskubile perje, ki so ga potem uporabili za polnjenje vzglavnikov. Ko se je nekdo iz hiše poročil, so imeli »pozvačina«, ki se je z vozom in sekiro, oblečeno v ježevo kožo, prevažal po kraju in strašil otroke ter s posebnega spiska vabil prijatelje in sorodnike na gostijo. Ker takrat še ni bilo z opeko ali salonitkami kritih streh, je bil poseben dogodek tudi, ko so se zbrali možje in s posebnimi cepini mlatili po klasju, da je bil poškodovan samo zgornji del, da so lahko potem klasje (ki je moralo nujno biti žito ) uporabili za kritino streh. Zelo pomembno je bilo tudi žegnanje (proščenje), ko so imeli pojedino s potico (kitlini) in zavitkom (rijetaše), gibanico in nujno več vrstami mesa. Za veliko noč so imeli kres, takrat so tudi streljali s karbidom (nekakšne vrste pirotehnika). Vendar so pri streljanju nastajale zelo hude poškodbe, tako da so to počeli le nekateri. Kot v drugih slovenskih vaseh so imeli tudi tu običaj ličkanja koruze, za pusta pa so se našemili v maškare in hodili po vasi, kjer so jim dali nekaj krofov in mesa, denarja pa ne, saj ga ni bilo dovolj. Slovenija je res dežela zanimivih običajev in prav je, da jih poskušamo ohraniti, ker je to naša kulturna dediščina.