V Sloveniji je dolgo veljalo, da brez reprezentance ni vrhunskih smučarjev. Nekaj posameznikov je sicer resno razmišljalo (tudi Bojan Križaj), da bi šlo svojo pot, vendar pa, z izjemo Nataše Bokal, nihče ni imel poguma niti ljudi, s katerimi bi se lotil takoimenovanega projekta »one man band«. Ledino je letos zaorala Tina Maze. Tako kot pri večini deklet, ki so se osamosvojile v drugih okoljih, je tudi šestkratna zmagovalka tekem svetovnega pokala ugotovila, da ni »kompatibilna« z reprezentančnim ustrojem. Petindvajsetletna Črnjanka ni našla skupnega strokovnega jezika z novim trenerskim štabom. Povrh vsega pa je Korošica tudi po naravi »samotarka« in se z ekipo ni stoodstotno ujela, ker so razlike v razmišljanju precejšnje. Prepričana je, da bo sama bolje delovala in dosegla boljše rezultate. Podobni razlogi so vodili k osamosvojitvi tudi Američanko Julio Mancuso, Anjo Pärson, Tanjo Poutainen, Švicarko Laro Gut in še nekaj smučark najvišjega kakovostnega razreda. Če se vrhunski alpski smučarji iz najbolj razvitih držav osamosvajajo zaradi bolj racionalnega dela, manjših stroškov in boljšega zaslužka, pa so v manj razvitih v ospredju družinske ekipe. Najbolj znana je hrvaška družina Kostelić, ki je na podlagi izjemnih rezultatov zgradila celo močno zvezo in pripeljala svetovni pokal v Zagreb. Šarka Zahrobska in Veronika Zuzulova v češki in slovaški zvezi nimata takšne podpore, vendar pa njuni ekipi delujeta zelo dobro, kar kažejo tudi rezultati.