»Z Janezom Janšo sem se zadnjič pogovarjal sredi julija 1992, ko mi je s posvetilom poklonil svoje Premike, zraven pa ni pozabil izreči še nekaj pikrih na račun mojih srečanj z Milanom Kučanom. Zatem so se začele pojavljati banalne halucinacije o medijskih analizah, hobotnicah in Organizaciji, ki naj bi omrežila in blokirala nagel napredek mlade demokracije. V Janševi bujni obtožbi je zrasla fantastična kombinacija, da sva skupaj z Milanom Kučanom pripravila načrt in ga prav njemu in Igorju Bavčarju podtaknila z Dnevnikom Staneta Kavčiča. V letih 1993 in 1994 so se razbohotile nemogoče podtalne operacije, tako da sem Igorja Bavčarja celo opomnil, da Slovenija ni Italija v dvajsetih letih, ko je Benito Mussolini z nekaj deset skvadristi (pripadniki udarnih skupin fašistov) zavzel Rim. Ne vem, zakaj je Janez Janša našel prav časopis Družina, da nam je sporočil družinsko travmo o očetu kot domobrancu. Saj niti njegov prijatelj emigrant Dušan S. Lajovic, ki je kot nacionalist po naše spadal med plavogardiste, česa podobnega ni nikoli omenjal, čeprav je vedel za marsikatero partizansko hudobijo. V letih našega zaupanja in iskrenega sodelovanja je imel Janez Janša dosti priložnosti, da nam razkrije svojo travmo. Najbolj za lase privlečena pa je njegova zgodba o načrtu, ki ga je na široko tudi pisno razširjal, o nekih zarotniških povezavah, ki naj bi jih z Milanom Kučanom skovala proti njemu. Ko je Janez Janša skupaj s skrajneži v nekdanjem Demosu z vsemi topovi začel streljati po jugoslovanskem odporniškem gibanju in njegovih krvavih posledicah in ko se ni nič bolje godilo nam v slovenski borčevski organizaciji, je bilo treba Milana Kučana javno podpreti, saj je bil edini vodilni slovenski politik, ki je imel pogum domači in tuji javnosti jasno in glasno povedati, da je Slovenija antifašistična država. Prav desničarske stranke z Janezom Janšo na čelu namreč nikoli niso prebolele poraza dr. Jožeta Pučnika na predsedniških volitvah leta 1992. Milana Kučana sem v življenju na njegovo željo prvič srečal in se z njim pogovarjal 5. septembra leta 1989. Torej sem ga osebno spoznal dobri dve leti pozneje kot Igorja Bavčarja in Janeza Janšo! Janez Janša se zavestno spreneveda, pa vendar ne neha in ne neha s svojimi zarotniškimi izmišljotinami, saj po Josephu Göbbelsu dobro ve, kdaj laž postane resnica. Nekaj podobnega je na svoj način namignil tudi na zadnjem televizijskem pogovoru s Sandijem Čolnikom. Janez Janša halucinira in razvija tezo (Premiki), da sem preko njega in Igorja Bavčarja z Dnevnikom Staneta Kavčiča dosegal glavni namen, da sem v politiki uveljavil linijo Boris Kidrič-Boris Kraigher-Stane Kavčič in jo prenesel na Milana Kučana. Oba, Janez Janša in Igor Bavčar, sta kot politika in še prej kot vojaka imela vse vzvode za nadgradnjo demokracije v svoji posesti. Od kod torej strupena zlobnost, da se je Janez Janša sedaj pred svojimi volivci, bralci Družine ali celo pred emigracijo čutil dolžnega, da se opraviči, zakaj je podlegel in si pustil podtakniti delo, ki ga je opravil z Dnevnikom Staneta Kavčiča. Igor Bavčar pa mi je nasprotno očital, da sem Janezu Janši dajal prednost pred njim. To pa je samo del odgovora na vprašanje, kaj je ostalo od našega napovedanega poslanstva, ki je ostalo le na papirju.