V nekem trenutku je oblak prekril ves travnik, in nekaj kosmov, ki so se cefrali v nebo, je malodane zakrilo mesec, vendar ne toliko, da bi pomodrili jaso, ki je ob robovih ostala jasna. Takrat smo videli, kako je ena od druidk stopila iz oblaka in kriče stekla proti gozdu s predse iztegnjenimi rokami. Najprej smo pomislili, da nas je odkrila in da izreka uroke, toda ko je bila od nas oddaljena le še nekaj metrov, je spremenila smer in začela teči okrog meglice, izginila na levi strani beline in se čez nekaj trenutkov pojavila na njeni desni, se nam spet zelo približala in lahko sem razločil njen obraz. Bila je sibila z velikim, dantejevskim nosom nad ustnicami, ozkimi kot ragada, ki so se razpirale kot podmorska roža, brez zob, razen dveh sekalcev in enega krivega podočnika. Imela je žive oči, preteče, prodorne. Slišal sem ali pa se mi je zdelo, da slišim, ali pa si zdaj domišljam, da se spomnim, da sem slišal toda nemara so se s tem spominom pomešali drugi skupaj z vrsto besed, o katerih zdaj menim, da so bile galske, nekaj rotitev v nekakšni latinščini, nekaj takega kot »o pegnia (ah, e oh!, intus) et eee uluma!!!«, in v hipu se je meglica skoraj popolnoma razkadila, jasa je postala razločna in nanjo je pridrvelo krdelo prašičev s čokatimi vratovi, okrog katerih so imeli ogrlico iz še nezrelih jabolk. Druidka, ki je igrala na trombo in je še vedno stala na dolmenu, je začela mahati z nožem.