Obrov, vas ob cesti Reka-Trst, delovni dan okoli pol sedmih zjutraj. Na vaški avtobusni postaji sem bil prvi. Razlog vstajanja sredi noči in zmrzovanja sredi Brkinov, klepet s potnicami avtobusa, za katere je znano, da v jutranjih urah čistijo tržaška stanovanja. Nevedni tujci, ne vemo, da je avtobus že najmanj 40 let vsak dan točen, tako kot njegove potnice, ki pritečejo na postajo sekundo prej. Nenadoma završi. Na postajo priteče nekaj žensk srednjih let, in še preden si uspemo izreči dobro jutro, je na postaji stal skoraj nabasan avtobus. Mislim, da sem bil na njem poleg šoferja edini moški. Sicer pa je bilo na avtobusu kot v čebeljnaku. "Posluši, kaj mi je rekla včeraj šinjora. Marija, se vam ne zdi, da bi že rabla očali? Ma s'm ji hitru odgovorila nazaj. Poslušte moja draga šinjora. Če bi jest imela očali, sigurnu ne bi več pršla k vam," je gospa, stara nekaj čez 50 let, hitela pripovedovati kakšnih 20 let mlajši sopotnici. " Pr'v si ji rekla. In kaku je reagirala?" " Kaj č'š, da če reč, boga reva. Sej zna, da noben ne more taku hitru čist't, ku ona hitru paca," je pametno pribila gospa Marija, in še preden je uspela naprej razpredati zgodbo o svoji nemarni delodajalki, mi je nekako čudežno uspelo, da sem ji skočil v besedo. "Kaj si z davčne?" me je nekoliko nezaupljivo vprašala Marija. Ne, ne se mi je za ovinkom pokvaru avto, pa grem z avtobusom v Trst. "Po koga?" Delat, sem že nekoliko manj samozavestno odgovoril. "Kej pa delaš, mi malu čudnu zgledaš?" Kaku čudnu? "Se ti lih ne vidi, da bi kej dosti delal. Pogledi, kakšne rokce imaš." Za prodajat kuhnje dobre. Pa kakšne bi mogu jemat? "Ku moži, velike in debele," je vsevedo povedala. Eh, sem zamahnil z roko in naivno vprašal: Kaj pa vedve? "Čistit, talijanski drek." Ma plačajo dobru? sem vztrajal. "Bulše ku pr nas." Kulku na uro? "Dieci mila na uro in za avtobus. Dvakrat se obrneš, pa jih že nejmaš več," se je nad 1000 tolarji na uro pritoževala Marija. "Molči, molči, " jo je popravila soseda, "še hvala bogi, da jih dobimo." "Sej si jih zaslužmo," je vztrajala Marija in modrovala naprej: "Če bi imele doma kej za delat, kje bi takšne punce hodile vsak dan v Trst. J'maš prov, j'maš prov, še sreča, da ga imamo." Boljše čistit v Trstu kot pa delati doma za tekočim trakom za 50 tisoč na mesec, sem nekako v njihovem slogu nadaljeval. "Ni šans. Ma ni govora," sta družno pritrdili moji ugotovitvi. V Trstu zaslužijo vsak dan do 80 tisoč lir (8 tisoč tolarjev), mesečno okoli 160 tisoč, s prodajo domačih jajc, mleka, včasih tudi mesa, pa še nekaj več. Na zavodu za zaposlovanje si plačujejo pokojninsko dobo in socialno zavarovanje, ker se jim tako najbolj izplača. Čez mejni prehod Krvavi Potok smo se prepeljali brez kontrole. Policisti so le s šoferjem izmenjali nekaj besed. Takoj čez mejo so ženske začele izstopati. Z avtobusom se v Trst poleg hišnih pomočnic vozijo tudi medicinske sestre, negovalke, trgovke ... Avtobus prispe na tržaško avtobusno postajo skoraj prazen, nekaj minut pred osmo. Sicer pa je postaja v jutranjih urah v znamenju slovenskih avtoprevoznikov. Skoraj hkrati pripeljejo avtobusi iz Kopra, Brkinov, s Krasa in iz Sežane.