najbolj pogosti odgovori, ki jih slišim, se glasijo: tečni in vsiljivi ljudje. Osebe, ki ne pišejo po resnici. so pristranski. Lažnivci. Vedno se jim mudi. so površni. kako bi se vi počutili, če bi za dobrodošlico dobili tak opis? Verjetno ne prijetno. nihče ne mara, če ga že vnaprej, še preden ga spoznamo in mu damo možnost, označimo. V tem pomenu predvsem negativno. novinarje lahko mnogokrat označimo za take, če jih srečamo na hitro, mogoče enkrat. Vendar je to posledica njihove specifike dela. Po jutranjem sestanku imajo določeno temo, o kateri tisti dan poročajo. Imajo le nekaj ur časa, da v celoti spišejo tekst, sestavijo prispevek, dobijo izjave oz. odgovore. nemalokrat se zgodi, da sredi dneva dobimo vprašanje novinarja, odgovore pa pričakuje v minuti ali dveh. “kot da nimamo drugega dela in čakamo na njihovo vprašanje,” pogostokrat slišim komentarje. kdor pozna novinarsko delo in njihov ritem, bo to dobro razumel, in kadar se da, sodeloval. novinar namreč prispevek mora narediti, če mu nekdo odpove, mora na hitro najti novega sogovornika. ne more konec dneva uredniku reči, da nekoga ni dobil in zato dela ni opravil. Če torej razumemo njihov način dela, mu bomo takoj ob prejemu vprašanja; odgovorili, da bo odgovor prejel v želenem roku, ali pa, da tisti dan sploh ne morete dati odgovora. Včasih bo sprejemljivo, da ga boste podali dan pozneje, če pa ne bo, bo novinarju ostalo vsaj dovolj časa, da najde drugega sogovornika. ne pa, da bi šele ob treh popoldne dobil odgovor, da ne morete sodelovati. Včasih mi kdo reče: »Zakaj bi moral poznati njihov način dela, saj tudi oni mojega ne poznajo.« Moj odgovor je preprost: »ni treba, da poznate. Vendar boste delali veliko lažje. Vsak, ki razume vaše delo ali ga pozna, z vami lažje dela in verjetno je vaš namen, da tudi z mediji dobro sodelujete.« naj razrešim še uvodna vprašanja: če imamo slabo izkušnjo z enim novinarjem, to ne pomeni, da so vsi slabi. to velja za vse ljudi na vseh področjih. Po eni slabi, recimo, trgovki ne moremo reči, da so vse slabe. kdo so torej novinarji? Osebe, ki me dnevno obkrožajo, vse polno jih je, tako na radijskih postajah in televiziji. so povsem normalni ljudje, ki imajo ravno tako svoje probleme in skrbi: kredite, hodijo v trgovino po kruh, njihovi otroci imajo norice, hodijo na kosilo, kadar je čas. Pogostokrat pa žal njihov obrok zapolnjujejo sendviči, ki jih pojedo med delom, tekanjem po terenu. ko sem sama delala kot novinarka, za kosilo običajno ni bilo časa, preživela sem največ časa na kavah in se načakala za celo življenje: na izjavo, kamero, montažo. Vedno sem se borila s časom. Vedno ga je bilo premalo. Za en prispevek sem preživela cel dan ter se domov vrnila kot cunja. Zato novinarsko delo zelo spoštujem. Vaš mesečnik